Sedanja napetost na Korejskem polotoku ni strela z jasnega neba, ampak še ena epizoda v šest desetletij trajajočem varljivem premirju, za katero praktično nista jamčili sprti državi istega, a ideološko vse bolj razdeljenega naroda (Južna Koreja ga ni niti podpisala), ampak takratni gospodarji vojne – ZDA, Združeni narodi in Kitajska. Vsakoletne skupne vojaške vaje, ki jih izvajajo južnokorejski in ameriški vojaki, so že od leta 1954 povod za severnokorejske strahove in predvsem opravičilo za totalno militarizacijo države pod zdaj že tretjo generacijo dinastije Kimov. Njihova začasna prekinitev v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bila prispevek demokratičnega ameriškega predsednika Billa Clintona k razgradnji blokovskega sveta po padcu berlinskega zidu, združitvi Nemčij in razpadu Sovjetske zveze, a je prinesla le kratkotrajno sonce med temne korejske politične oblake. Za obdobje razvedritve, ko sta Pjongjang in Seul previdno otipavala možnosti sodelovanja in jih kronala z dvema srečanjema na vrhu, velja desetletje od 1998 do 2008. Takrat je novi južnokorejski predsednik Lee Myung Bak dokončno pokopal »sončno politiko«, ki je njegovemu predhodniku Kim Dae Jungu leta 2000 prinesla Nobelovo nagrado za mir, dejansko pa so možnosti, da bi Korejski polotok sledil narodni združitvi Nemcev, dokončno splavale po vodi že leta 2002, ko je ameriški predsednik George Bush Severno Korejo ob Iraku in Iranu uvrstil v os zla.
Vojni v Afganistanu in Iraku ter v zadnjih dveh letih tudi arabska pomlad so okupirale pozornost svetovne javnosti, ki zdaj precej presenečeno spremlja dogajanje na Daljnem vzhodu. To pa je imelo v primerjavi s sedanjimi verbalnimi grožnjami samo v tem desetletju precej bolj vroče trenutke, med drugim s potopitvijo južnokorejske vojaške ladje Cheonan marca 2010 in severnokorejskim topniškim ognjem na obmejni otok Yeonpyeong novembra istega leta. Tudi najnovejša zapora meje za južnokorejske delavce v industrijski coni Kaesong ni novost, zgodila se je že pred štirimi leti, takrat zaradi spora ob mizernih plačah severnokorejskih delavcev.
Vojaški analitiki se zvečine strinjajo, da sedanje poteze režima v Pjongjangu ne predstavljajo resne vojne grožnje, čeprav oblasti v Seulu in v ZDA te nevarnosti ne izključujejo in so nanjo, kot trdijo, v celoti pripravljene. Razlage so preproste. Mladi in tudi doma politično slabo prepoznavni Kim Jong Un, ki je stopil v prevelike dedove in še vedno velike očetove čevlje, naj bi si s svojimi najožjimi sodelavci utrjeval oblast, edino pravo vezivo zanjo pa je oprijemljiv zunanji sovražnik. Dodaten motiv za pjongjanški režim je prva južnokorejska predsednica Park Geun Hye, hči leta 1979 ubitega tamkajšnjega diktatorja Park Chung Heeja, ki mora kljub lanski gladki izvolitvi šele stopiti iz očetove sence. Stalnica so strateški interesi ZDA na Daljnem vzhodu. Vse omenjeno so okoliščine z zelo predvidljivimi posledicami, ostaja pa tista nepredvidljiva, namreč da si bo kdo na tem sodu smodnika pomotoma prižgal cigareto. Vzroki za morebitno vojno so že dolgo zelo jasni, ugibalo se bo le, kaj konkretno jo je sprožilo.
