Zmaga izjemnega Švicarja Fabiana Cancellare (RadioShack), ki se je na zadnji vzpetini otresel tudi čudežnega dečka, Slovaka Petra Sagana (Cannondale), in sam pripeljal v Oudenaard, je zaznamovala 97. izvedbo dirke Po Flandriji. Izkupiček štirih slovenskih kolesarjev na 256 kilometrov dolgi dirki dirk, ki je bila nekaj posebnega tudi zaradi stote obletnice, je bornejši od pokazanega.
»To je zame dirka leta. Doživetje Flandrije je nepopisno,« je povedal Borut Božič, čeprav je skupaj s Kristijanom Korenom (37. mesto) končal le v drugi zasledovalni skupini kot 38., v času 25. Danca Breschla. Z Gregom Boletom (68. mesto) – Blaž Jarc je odstopil – so bili do prelomnega trenutka dirke, pred vzponom na Kwaremont, manj kot 20 kilometrov pred ciljem, povsem v ospredju. Bole je zadnje atome porabil za pomoč Špancu Flechi (21. mesto). Koren je opravil vrhunsko delo v pomoč Saganu. Božiču pa so v pomoč priskočili celo preostali kolesarji iz Astane, saj se je zdelo, da bo to njegov dan, potem ko se je v beli majici s slovensko zastavo vozil v ospredju. »Saj je bil moj dan, samo manjkalo je še nekaj sreče. Imel sem občutek, da bi bil lahko med deseterico. Bil sem dovolj dober. Ne sicer, da bi sledil Cancellari in Saganu, vendar vsekakor dovolj, da bi lahko pripeljal z zasledovalno skupino. To bi meni osebno veliko pomenilo. Žal se ni izšlo. Še posebno mi je hudo zaradi fantov iz Astane. Nisem jih prosil, sami so mi prišli na pomoč. Na Paterbergu (delu, kjer je Cancellara pobegnil Saganu op. p.) sem jo še enkrat poskušal ujeti, a zaman. Zadnjih 20 kilometrov sem imel prehude krče,« je opisoval zgodbo in tudi razkril vzroke. »Po 160 kilometrih sem moral zaradi okvare menjati kolo, rezervno pa je imelo sedež vsaj 5 milimetrov višje, kot sem vajen. Rezervno kolo bi moral pred startom preizkusiti, a ga nisem. Moja napaka. Zelo poučna lekcija, čeprav pri mojih 32. letih. Razliko sem hitro opazil, a menjave kolesa si ne bi mogel privoščiti še enkrat. To je del igre, ko lahko hitro izpadeš. Krče sem začutil šele, ko sem pritisnil na vso moč. Dejstvo je, da sem imel lepo priložnost, in vprašanje je, kdaj bom, če sploh kdaj, tako dober prav na tej dirki in zrel za kaj več. Dobro je vsaj to, da lahko s tako pripravljenostjo tudi naslednji teden na Pariz–Roubaix dobro dirkam,« se je tolažil slovenski prvak.
Kristijan Koren je bil izjemno ponosen na svoj prispevek k uspehu Petra Sagana, ki je z drugim mestom tudi prevzel vodstvo v svetovnem pokalu: »Mislim, da smo naredili zanj vse, kar je bilo treba. Sam sem bil edini, ki je ostal z njim do vznožja Kwaremonta, ga potegnil naprej v zavetrju, da je bil točno tam, kot je bilo treba – za Cancellaro. Na cilju sem bil pohvaljen, saj je bilo vse tako, kot smo se dogovorili. Saganu je zmanjkalo moči 50 metrov pod vrhom zadnje vzpetine Paterberga. V klubskem avtobusu je priznal, da je bil Spartakus močnejši od vseh.«
Flandrija, kot jo imenujejo kolesarji, ni le tisto v zaključku, pač pa gre za izjemno bitko vseh 256 kilometrov, ki so jo prevozili v šestih urah in šestih minutah. »Cel dan, vseh 256 kilometrov ritem visoke hitrosti ni padel niti za kilometer. Povprečno sem v šestih urah vseskozi obračal 280 vatov, kar je izjemno visoka številka. Na vseh tlakovanih odsekih je treba biti vedno spredaj. Čez Paterberg sem enkrat moral sestopiti, a nisem imel težav, da sem spet ujel glavne. Stresno je. Treba je biti zbran do ciljne črte,« je pravil, vesel, da bo dobil svojo priložnost kot vodja moštva Cannondell na dirki Pariz–Roubaix.
