Intervju z Rajmondom Debevcem: Nimam sentimentalnega odnosa do kolajn

Ne. Zakaj bi me? Saj sem res že star. Sem med najstarejšimi v strelskem športu. Tako pač je.

Ne. Počutim se povsem v redu. Če sem obkrožen z mlajšimi ljudmi, nimam razloga, da bi se slabo počutil.

Se poznajo. Že kar nekaj časa stagniram. Zato sem se specializiral za disciplino leže, kjer še nekako lahko držim korak z najboljšimi, medtem ko v trojnem položaju, v katerem sem bil pred trinajstimi leti olimpijski prvak, tega ne zmorem več. Disciplina leže ne zahteva tako dobre priprave mladega telesa kot trojni položaj. Zagotovo se leta poznajo in temu se prilagajam.

Še posebno v stoječem položaju je statična obremenitev telesa izjemno velika. Puška je težka osem kilogramov, treningi trajajo ure in ure. Treba je imeti določeno pripravljenost, da to zdržiš in da ni posledic na okostju in mišicah. Če ni dobre pripravljenosti, slej ko prej pride do poškodb zaradi preobremenitve. Jaz sem vedno sorazmerno dobro poskrbel za to, ampak čutim, da tu ne morem več parirati mlajšim tekmecem. Leže je ta obremenitev manjša. Sledil sem starejšim kolegom in se bolj specializiral za ta položaj.

Še vedno v toplejših mesecih tečem vsak dan okoli 45 minut. Delam vaje predvsem za hrbet in roke. To je vključeno v čas treningov in tekmovanj, časovno bi pa to težko opredelil. Seveda to počnem redno.

Ne, v trgovini sem sedaj slučajno. Tu je sicer žena, ki pa je sedaj doma, ker okreva po operaciji. Ker sem se ravno vrnil s tekmovanj in imam krajši premor, jo nadomeščam. Sicer treniram dopoldan, začnem ob devetih. Trening traja pet, šest ur. Ko smo na pripravah, je ta še bolj intenziven.

Sedaj z veliko bolj trezno glavo razmišljam in sodim o tem. Verjetno je bila slaba psihološka priprava vsaj na dveh igrah razlog, da nisem posegel po kolajni. Če bi opredelil psihološko pripravo tudi kot del priprave na velika tekmovanja, bi rekel, da nisem podlegel, ampak da enostavno nisem bil dovolj dobro pripravljen. Če mi je uspelo kasneje, to pomeni, da mi je z izkušnjami, ki sem jih na podlagi relativno neuspešnih nastopov zbral, uspelo sestaviti in pripraviti projekt ter se tako dobro pripraviti, da mi je uspelo na naslednjih igrah. Lahko rečem, da na prejšnjih igrah nisem bil dovolj dobro pripravljen.

Tako kot vsak športnik. Lahko se ozremo na konkretne primere. Mitja Petkovšek je bil vrhunsko pripravljen v Sydneyju, pa je zablokiral in v nekaj sekundah padel z naprave. Tehnično je bil vrhunsko pripravljen, v glavi pa nekaj ni bilo v redu, da ni znal izvesti tiste vaje, kot jo je najbrž tisočkrat izvedel na treningu. Pri nas je podobno. Zaradi slabše psihološke priprave slabše tehnično in taktično izvajaš nastop. Imamo sorazmerno veliko ponovitev, torej strelov. Potrebna je dolgotrajna zbranost. Treba je biti zelo dobro taktično podkovan. Spremljati je treba vremenske spremembe. Če v glavi nimaš urejenih stvari, je precej več faktorjev, kjer ti lahko psihološko spodleti. Tehnika in psihologija sta povezani. Če v glavi ni vse v redu, pride do slabšega izvajanja.

Tako je na papirju. Na strelski črti smo vsi nemirni, čeprav tega ne pokažemo. Tisti, ki je dobro pripravljen, zna uporabljati določene tehnike umiritve in sprostitve. Gre za splošno znane tehnike, avtogeni trening, vizualizacijo in tako naprej. Sam ne uporabljam nobene knjižne tehnike, ampak sem se skozi vsa ta leta določene stvari naučil in se znam sproščati relativno dobro. Na tekmovanju da skupek vseh teh faktorjev odgovor na vprašanje, kdo je najbolje pripravljen.

Znam se umiriti do določene mere. Če bi se znal absolutno, bi najbrž vedno osvojil zlato kolajno. Glede na to, da sem ponavadi sorazmerno dobro taktično in tehnično pripravljen.

Seveda. Če se ne znaš dobro zbrati, misli begajo. Približno tri ure je treba biti vrhunsko zbran, zato misli gotovo včasih pobegnejo drugam. K tisoč stvarem. Tudi h kolajni. Če začneš razmišljati o kolajni, si že naredil veliko napako. Treba je biti osredotočen na tehnično čim boljše izvajanje tega, kar si treniral, in vseskozi paziti na taktiko. Merim na vpliv vremena, ki je pri nas zelo pomemben.

Zagotovo. Zmaga tisti, ki naredi manj napak.

To niso prazne misli. S praznimi mislimi ne bi mogel biti uspešen. Moram misliti na proceduro pred strelom, ki sem jo vadil. Ne morem poslati možganov na pašo.

Rad sem s svojo ženo, a če grem na turistično potovanje. Če moram biti zbran na tekmovanju, pa so lahko te stvari moteče. Ne zato, ker se ne bi znal zbrati na tekmovanju, ampak ker bi razmišljal, da bi si ona želel ogledati še kakšen muzej, jaz pa bi moral temu prilagajati treninge. Ko si na olimpijskih igrah, so določene aktivnosti podrejene le nastopu in zbranosti. Dva tedna, kar je kratek čas v življenju, moraš biti povsem podrejen cilju. To ni kakšna velika žrtev.

Seveda. Če dosežem uspeh, pa še toliko bolj.

Seveda. Del mojega značaja je, da delujem mirno in hladno. Navzven smo na strelski črti mirni, čeprav v nas vre. Ampak imamo sposobnost, da se znamo obvladovati. Če si uspešen, pa potem ni več zavor in se znaš poveseliti.

Tistemu, ki ga vidite na strelišču. Streljanje je šport za mirne, bolj introvertirane ljudi. Veliko časa si sam s seboj. Veliko premlevaš, kako bi se lahko še bolj umiril. Mojega starejšega sina, ki je imel priložnost streljati, to ni veselilo, ker je značajsko povsem drugačen. Je rad del ekipe, obkrožen z ljudmi.

Nimam nobene težave biti dolgo časa sam in sem tako povsem zadovoljen.

To bolj velja za ženo. Do določene mere pa tudi zame. Odvisno, za kakšno glasbo gre. Žena je ekstravertirana, jaz pa introvertiran in se tako dopolnjujeva.

Stari rock.

Recimo Rolling Stones. Rad imam glasbo iz šestdesetih let.

Še bolj kot razglasitev najboljšega športnika je pomembno, da se nekajkrat na leto tam srečamo športniki in se sprostimo, ker drugače nimamo te priložnosti. Sicer nekateri takoj po razglasitvi odidejo, ampak tisti, ki imajo podobne želje, ostanejo in se potem družimo. Recimo, da je to naša sindikalna zabava.

Imeli smo še »after party«. Smo malo podaljšali.

(Smeh.)

Na to vprašanje je nesmiselno odgovoriti. Če sem se odločil za to in to počnem že toliko let, pa tudi, če sem se vprašal, ali mi je žal, da nisem več denarja zaslužil, je to relativno. Če bi tako mislil, bi morda zelo hitro nehal in začel smučati, igrati tenis ali golf. A je vprašanje, če bi bil pri tem uspešen. Vse to je nekako v megli in zraku. Vsekakor sem zadovoljen. Za to, da pokrijem družinski proračun, imamo družinsko trgovino. S streljanjem bi se zelo težko preživljal. Čeprav sem pripadnik slovenske vojske. Ampak plača ni primerljiva z zaslužki v nekaterih športih. Denar ni razlog, da se ukvarjam s športom. Nisem pa nevoščljiv tistim, ki so uspešni in zraven osvojijo še denarne nagrade. Privoščim jim iz vsega srca. Seveda bi bil tudi sam vesel, če bi podobno zaslužil. Ampak tudi Bill Gates je uspešen poslovnež, pa mu nisem nič zavisten. Mogoče on dela ravno toliko kot nekdo, ki koplje jarke. Po tej logiki bi tudi ta, ki koplje jarke, lahko rekel, da je vložil enako energije v delo kot Bill Gates, pa ne zasluži toliko. To so vprašanja, na katere ne bo nikoli odgovora.

Doma. Kolajna je kos nečesa, predmet. Če me Slovenci poznajo po tem, da sem olimpijski zmagovalec, mi ni treba kazati kolajne. Lahko naredim tudi imitacijo in jo kažem, saj ne bo nihče vedel, ali je original. Nimam kakšnega sentimentalnega odnosa do kolajn. No, morda se pa sedaj samo šopirim in bi me najbrž zelo prizadelo, če bi mi kdo kolajne ukradel. Ampak to je le simbol tistega, kar sem si v življenju zastavil in dosegel. Na to sem ponosen in ni mi treba vsakič znova pokazati osebne izkaznice.

Vem. Desetkrat je nastopil športnik v dresurnem jahanju Ian Miller iz Kanade. Bil je tudi udeleženec v Londonu. Mislim, da je star okoli 65 let. Nasploh so jahači med najstarejšimi. Med tistimi, ki se največkrat udeležimo iger, smo športniki iz treh panog, dresurnega jahanja, jadranja in strelstva.

Pred mano je tudi strelec, Latvijec Afanasijs Kuzmins, ki je v Londonu natopil devetič. Je precej starejši od mene, približno 15 let. Recimo, da imam še nekaj časa, da ujamem ta rekord ali ga celo presežem. Doslej sem spremljal rekorde bolj za zabavo. Statistika je namreč moj hobi, pa ne le hobi, saj sem na ekonomiji diplomiral iz statistike. Doslej sem raje zmagoval. Sedaj pa postaja to zanimivo. Bilo bi zanimivo, če bi postal rekorder.

To je moj cilj, ampak bo treba držati visoko raven in se uvrstiti tja. Moj cilj je nastopiti v Riu in tam igrati tudi pomembno vlogo.