Rok Grdiša

Za diplomsko nalogo sem se s prof. Janezom Koželjem pogovarjal, da bi obdelal domove za stare ljudi, in sem se lotil raziskovanja, potem pa sem naletel na različne oblike bivanja, ki jih živijo stari ljudje. Izkazalo se je, da domove, kot jih poznamo v Sloveniji, v tujini ukinjajo in poudarjajo drugačne oblike bivanja. Po diplomi je nastal še priročnik na to temo, kjer se lahko ljudje na enem mestu seznanijo, katere specifikacije zahteva prostor, kjer biva star človek.

V priročniku sem obdelal vse oblike bivanja starih ljudi, od institucionalnih do neinstitucionalnih, največji poudarek pa sem namenil prenovi obstoječe infrastrukture. Na tej točki bi morali načrtovati in graditi naprej. Institucionalne oblike, kakor koli se bodo v prihodnje spreminjale, se bodo najverjetneje spreminjale v oblike, ki bodo pokrile zgolj ozek krog ljudi. Zdaj pokrijejo le pet odstotkov starih ljudi, novih koncesij za domove pa verjetno ne bodo več izdajali. Domovi vsekakor ne bodo mogli zagotoviti navala starajočega se prebivalstva, ki se obeta čez 20, 30 let. Naši starši se bodo postarali doma.

Ko se pogovarjam z drugimi arhitekti, govorijo le o domovih za stare ljudi, le nekateri recimo vedo, da poznamo pri nas že četrto generacijo domov za stare ljudi. Nekateri profesorji na fakulteti, denimo prof. dr. Lučka Ažman Momirski, so glede novih pristopov zelo ozaveščeni in dejavni. V komercialnem smislu pa bi rekel, da to področje za arhitekte ni profitabilno. V teh primerih gre v glavnem za individualno prenovo stanovanj; staremu človeku ne svetujemo takoj prenove kopalnice in kuhinje ali celega stanovanja, za kar bi mu lahko izdelali celotno projektno dokumentacijo. Najprej pogledamo, kakšne potrebe ima ta človek. Morda sploh ne potrebuje prenove in mu svetujemo le, da prestavi pralni stroj iz kopalnice v kuhinjo, na tisto mesto pa raje namesti stol, na katerega bo sedel, če se mu slučajno zvrti v glavi.

Ljudje imajo različne probleme, je pa denimo primer, ki je tudi ekonomsko zanimiv za arhitekte. Na svetovalnico se je obrnil gospod, ki ima apartmaje v Rogaški Slatini in bi jih rad prilagodil v gospodinjske skupnosti, kar bi bila neinstitucionalna oblika stanovanjske skupnosti.

Taka ustanova, kot je dom za stare ljudi, potrebuje več kot 150 postelj, da je ekonomsko upravičena. Razdeljena je na tri oddelke, dementni in negovalni oddelek, kjer je potrebno veliko nege in oskrbe, ter navadni oddelek z relativno malo oskrbe, ki pa domu omogoči finančno preživetje. Ko se bo z leti stopnjeval pritisk na domove, se bodo domovi prestrukturirali v negovalne domove in bo delovanje take ustanove precej dražje.

Alternativa so gospodinjske skupnosti, ki jih danes predvsem zaradi kadrovskih normativov moramo umestiti v naš prostor. Nemške raziskave so pokazale, da za osnovno oskrbo starih ljudi ne potrebujemo visoko izobraženih medicinskih sester, zanje lahko skrbijo gospodinje. Delovni potek v gospodinjski skupini se zgleduje po normalnem življenju v gospodinjstvu in ni podrejen negovalni službi, kot je značilno za obstoječe domove. Gospodinje jih zjutraj ne oblačijo, ampak jim pomagajo le, če sami ne zmorejo, medicinska sestra pa pride le po potrebi. Skupaj živijo običajen dan, ljudje so ves čas s čim zaposleni. Gospodinjski model je nedvomno bolj human.

Nekateri domovi pri nas, recimo Pegazov dom v Rogaški Slatini, so že vpeljali model gospodinjske skupnosti, ki pa deluje v sklopu preostalega doma za stare ljudi. Če želiš koncesijo za določeno število postelj, moraš imeti zaposlene medicinske sestre, kuharice... Vendar cenejše delo gospodinje, kot jo pozna gospodinjska skupnost, v teh domovih opravljajo medicinska sestre. Potem so tu po 200 kvadratnih metrov velike jedilnice in ravno takšne kuhinje, kar je treba financirati. V stanovanjski skupini je sicer zaželeno, da je v stavbi največ 16 oziroma 32 ljudi, a ne več kot osem v eni skupini. To pomeni tudi, da ne potrebujejo tako velike kuhinje, ne jedilnice, ki se lahko uredi v okviru dnevnega prostora. S tem prihrankom si lahko zagotovijo večjo sobo, večjo kopalnico. Če bi v Sloveniji želeli, da zaživijo gospodinjske skupine, ki bi se lahko potegovale za koncesije, bi morali spremeniti pravilnik o kadrovski zasedenosti.

Interes uporabnikov je izjemen, tudi nekaterih direktorjev domov, a pogoji niso urejeni. Pristojno ministrstvo bi moralo dati impulz. Ko sem sam izdajal priročnik, sem jih dve leti prosil za kakršno koli podporo priročniku, na koncu sva izdajo financirala s profesorjem Koželjem iz lastnega žepa. Natisnili smo 300 izvodov in jih razdelili ljudem, ki bi jih morebiti to področje zanimalo: politikom, knjižnicam, društvu upokojencev. Aktivno deluje na tem področju Inštitut Antona Trstenjaka, ki ga vodi dr. Jože Ramovš, kjer so razvili model medgeneracijskega središča, za popularizacijo gospodinjskih skupin pa je precej storilo podjetje Firis Imperl.

Ne, upoštevajo se le minimalni standardi. Pri nas smo še zelo daleč do učinkovitega pristopa do problematike. Pravzaprav se še sploh niso začeli pogovarjati, da bi bilo treba kaj spremeniti.

Lifetime Homes ali stanovanja za vse življenje so stanovanja brez ovir, pragov in stopnic ter z dovolj širokimi vrati, da bo morda nekoč skoznje šel tudi invalidski voziček. Takšne rešitve zahtevajo le šest odstotkov več površine nekega stanovanja in ne predstavljajo velikega stroška. Ko si star in nisi več toliko mobilen, v takem stanovanju zagotovo lažje in dlje časa živiš samostojno. Treba se je zavedati, da ko se staramo, izgubljamo določene funkcije. Če gremo v dom za stare, se samostojnosti praktično povsem odpovemo, če ostanemo v lastnem stanovanju, se odpovemo le delu samostojnosti. Tako kot smo živeli prej, več ne bomo mogli živeti, in potem je bolje, da najdemo najboljši približek samostojnega življenja.

Po navadi je treba prenoviti le dva prostora v obstoječem stanovanju – kuhinjo in kopalnico, ljudje se tam največkrat poškodujejo. Namestitev ročajev v banji stane dvesto evrov, pet evrov še protizdrsna podlaga, s tem pa po raziskavah kopalnica postane desetkrat bolj varna. Privarčuje pa ne le zavarovalnica, ampak vsi. V Nemčiji so po vsej državi odprli svetovalnice, kjer svetujejo starim ljudem pri prenovi in prilagoditvi stanovanj; arhitekti jih obiščejo na domu, pregledajo stanovanje in svetujejo prilagoditve glede na njegovo oviranost. Država to spodbuja in prenovo subvencionira v višini 2500 evrov, kolikor sicer stane enomesečno bivanje v domu. Če je bil nekdo mesec dni dlje doma, kot bi bil sicer, so že pokrili vložek.

Sodobne bivalne oblike za stare ljudi niso posebej oblikovana stanovanja, gre bolj za različno programsko navezavo. So individualne, fleksibilne oblike bivanja, ki temeljijo na željah ljudi, recimo kenguru hiša, ko v pritličju živi stara gospa, nad njo pa sorodniki ali kdo drug, ki po potrebi skrbi zanjo. Tudi v prihodnje se bodo iskale rešitve ravno v prilagoditvah stanovanj. Že z drobnimi nasveti in prenovami si lahko ljudje precej dvignejo kakovost življenja. Če bi pri nas vzpostavili široko mrežo takšnih arhitekturnih svetovalnic, bi vedeli tudi, kje so stari ljudje in kdo potrebuje pomoč. Vzpostavila bi se (ne)formalna mreža pomoči, priključili bi se prostovoljci, živelo bi socialno podjetništvo.