Enaka vprašanja poslušamo vsaj že od študentskih uporov v šestdesetih letih in nanje večinoma še nismo našli odgovora. Dolgo ni bilo razvidno, da je tako prav, saj je prvo vprašanje zastavljeno v miselnem okviru oblasti in je kot tako za vstajnike napačno. Čeprav se nočejo opredeliti, niso neodgovorni do skupne prihodnosti, saj se odgovornost ne dokazuje z gorečno izbiro okovov, v katere jih oblasti po izvolitvi vklenejo.
Vstajniki se vsaj večinoma ne potegujejo za oblast, ampak za avtonomijo. Zanje ni najbolj pomembno, kakšen bo konkretni končni rezultat vstaj. Pomembno je, da model vladanja ne bo več nekompetenten in politiki brez integritete ne bodo mogli predstavljati skupnih interesov vseh državljanov. Ali bo nov model uresničen v bolj socialni ali bolj liberalni različici družbe, za vstajnike ni pomembno, tem bolj zato, ker razvijajo svoj model skupnosti, ki je avtonomen tako do države kot do trga.
Vstajnikom se ni treba programsko opredeliti. Posamezna gibanja so svoje programe večinoma oznanila že davno. To so raznorodne vizije skupnega dobrega in utemeljitve mehanizmov njihovega doseganja. Tako bo alternativa lahko le pluralna, da bo umestila raznorodne vizije skupnega dobrega. Konkretni učinki alternativnega modela – to, kar najbolj skrbi elite – bodo bolj celostni in zato bodo posegi manj potrebni.
Celostni učinki alternative bodo posledica prizadevanj za različne vidike družbenega dobrega – ker so ti nasprotni, si bodo morali vseskozi dokazovati skupnostni prispevek in tako obnavljati legitimnost. Tako oblikovana celovitost je sestavljena iz podcelot, ne iz kakšnih posebnih lastnosti elementarnih delov, na primer premetenih posameznikov, ki si prizadevajo le za svojo lastno srečo. Integralnost izidov alternative pa pomeni, da strah pred negotovo prihodnostjo ni utemeljen. Vstajniki se ne bojijo negotovosti, povezane s transformacijo družbe. Ko popotnik potuje skozi neznane pokrajine, mu to povzroča neznansko veselje, vsakršna vnaprejšnja gotovost o tem, kaj bo videl in doživel, bi mu pokvarila užitek. Tako je tudi z odnosom vstajnikov do prihodnosti, ne bojijo se je kot sedanja oblast, ki ščiti svoje privilegije.
Navsezadnje je programska enotnost v osnovnih izhodiščih vstajniškega gibanja že dosežena (kot je razvidno, enotnost v ciljih tako in tako ni več mogoča). Zato nimajo prav tisti, ki uspeh vstaje pogojujejo z močjo programskih povezav med gibanji. Glavni izziv zanje ni več programski, temveč izvedbeni: kako vstajništvo nadgraditi s strukturo povezav, ki ne bodo prizadele izvirne različnosti sodelujočih?
Če je na izziv mogoče odgovoriti pozitivno, potem je to mogoče le na drugačen način, kot je bila neuspešna praksa doslej, namreč s povezovanjem na podlagi programske skladnosti gibanj. Obstaja tudi nasprotna možnost. Gibanja so si bila v zgodovini večinoma podobna po neravnovesju med zahtevami svojih programov in praktičnim delovanjem, torej po programsko-akcijski neskladnosti. Tako so na primer stara delavska gibanja utemeljena revolucionarno, delujejo pa večinoma reformno, sprijaznjena s postopnim izpolnjevanjem zahtev. Enako velja za nevladne organizacije, ki za svoje cilje uporabljajo vladna sredstva. Ravno nasprotno pa so nove vstaje zasnovane na protestnem delovanju, medtem ko so programske opredelitve skrčili le na najbolj bistvene zahteve. Za stare in nove vstajnike je torej značilno neravnovesje med njihovimi zahtevami in konkretnimi prizadevanji... Gibanja je mogoče povezati na podlagi njihove nekonsistentnosti. Neuspešna desetletna prizadevanja kmetov za pridelavo ekološke hrane lahko veliko povedo. Njihova zahteva po ločeni pridelavi ekološke in industrijske hrane je bila programsko porojena z novo etiko globalne odgovornosti do zdravja in narave. Ločitev je zdaj sicer uveljavljena, vendar preveč polovično, saj ekološka hrana na koncu pristane v velikih trgovskih centrih, kjer le dopolnjuje industrijsko ponudbo hrane. Ni pa se nova etika pridelave uveljavila pri menjavi, delitvi in potrošnji hrane, ki bi šele uveljavile smisel prizadevanj ekoloških kmetov.
Ekološko hrano bi se zato moralo posredovati potrošnikom v pošteni trgovini, ki ne skrbi za potrebe trgovskega posrednika, temveč za potrebe pridelovalca. Druga možnost je lokalna menjava mimo tržnih cen ali po poljubnih dogovorih med pridelovalcem in potrošnikom. Težava je, da se z alternativnimi mehanizmi menjave ne ukvarjajo gibanja pridelovalcev hrane, temveč neka povsem druga gibanja. Slednja pa so prav tako nekonsistentna, dokler v alternativnih načinih menjujejo izdelke tržnega izvora. Alternativni načini menjave ne morejo proizvesti prevratnega družbenega učinka, dokler jih ne napolni ekološka hrana. Šele ko postane ekološka pridelava hrane dejavnik osamosvajanja in krepitve avtonomije lokalne skupnosti, lahko njun presek proizvede prevratni učinek.
To je le zgled, kako s povezovanjem doseči, da se država in trg ne bosta več mogla vmešavati v vsakodnevno življenje ljudi in njihovih skupnosti. Eno poslanstvo vstajnikov je proizvodnja avtonomnih alternativ na vseh področjih življenja. Drugo je mobilizacija, ki je v veliki meri že dosežena, le da bi v prihodnje morale v proizvodnjo avtonomnih alternativ vstopiti tudi organizacije civilne družbe. Tretje področje povezovanja je področje obrambe pridobitev in zaščite meja izborjene avtonomije.
Mobilizacijski, avtonomnoproizvodni in bojeviti vidik so tri osi povezovanja vstajnikov, ki se razvidno luščijo že danes. Med njimi bo bolj redko prišlo do pristnih stikov, vendar bodo skupni interesi poskrbeli za ravno dovolj sodelovanja. Naraščajoča nasprotja med gibanji ne kažejo na slabosti vstajniškega procesa. Potrebna je le jasna razmejitev, da drug drugega prepoznavajo in sodelujejo v različnih vstajniških poslanstvih, dokler jih res izpolnjujejo – kar pa se razrešuje skozi agonistični boj med njimi in samorefleksijo.
Bojan Radej, Slovensko društvo evalvatorjev
