Snopi zelenja v spomin na Jezusov prihod v Jeruzalem
Na cvetno nedeljo, ki jo obeležujejo teden dni pred veliko nočjo, se verniki spominjajo Kristusovega prihoda v Jeruzalem, ko so ga po evangeljskem sporočilu množice pozdravljale z zelenjem. Obredi procesije z zelenjem in branje poročila o Jezusovem trpljenju na ta dan izvirajo iz bogoslužnih navad jeruzalemske Cerkve, ki so poznane in opisane že v 4. stoletju, pojasnjujejo na Slovenski škofovski konferenci. Tradicija blagoslavljanja zelenja pa se je po njihovih navedbah začela pojavljati v 7. stoletju.
Sedanji obredi so dokončno obliko dobili po drugem vatikanskem cerkvenem zboru v 60. letih 20. stoletja. V naših krajih pa so povezani tudi s tradicijo izdelovanja butar. Kot je za STA pojasnila Nena Židov iz Slovenskega etnografskega muzeja, je bila ta stara krščanska šega v Evropi izpričana v 9. stoletju in verjetno izhaja iz nekega starejšega predkrščanskega obredja, povezanega s svetim rastlinjem, ki naj bi vplivalo na rast in plodnost ter naj bi imelo zdravilno in zaščitno moč. To vlogo je pozneje v Cerkvi prevzelo blagoslovljeno rastlinje.
Blagoslovljene butare so odgnale nesrečo in poskrbele za obilen pridelek
Zaradi vere v njihovo magično moč so bile cvetnonedeljske butare v preteklosti na podeželju stalne spremljevalke vsakodnevnega in prazničnega življenja. Kot navaja Židova, so butare pred raznimi nevšečnostmi ščitile kmečki dom. Ponekod so z njo obkrožili hišo, da bi bila v njej sreča, ali da bi bil dom zavarovan pred strelo, požarom, boleznijo in nesrečo. Del butare so po starem izročilu spravili na podstrešje, ali pa so na hišo in gospodarska poslopja pritrdili križce iz blagoslovljenih šib. Nekateri tudi danes ob grmenju ali bliskanju zakurijo vejico iz butare, da bi odgnali točo.
Ljudsko izročilo o učinku butar je povezano tudi s poljedelstvom in živinorejo. Vejice iz butare ali iz njih narejene križce so pogosto raznesli po gospodarskih poslopjih, ponekod tudi po njivah in vinogradih. Tako so živino ščitile pred nevšečnostmi in poskrbele za obilen pridelek. Sestavne dele butar pa so uporabljali tudi za zdravljenje ljudi in domačih živali, med drugim so v zdravilne namene celo uživali mačice, sadje ali drugo zelenje.
V Ljubljani so zelenje nadomestili oblanci, na Ljubnem ima butara lahko tudi obliko telefona
Butare, ki jih v vzhodni Sloveniji imenujejo tudi presmec, na Gorenjskem beganica, imajo pa še številna druga imena, se v različnih delih Slovenije razlikujejo po svoji sestavi in obliki. Najpogosteje jih sestavljajo dren, bezeg, leska, bršljan, brinje in vrba. Podobno kot v preteklosti še danes butare krasijo z jabolki, pomarančami, papirnatimi trakovi in cvetjem, pojasnjuje Židova. Njihova sestava in velikost sta po njenih besedah v preteklosti odražala socialni status lastnika.
Kot navaja Židova, je bila sestava butar vsaj v preteklosti odvisna tudi od lokalnega rastja. Na Primorskem so tako v butare povezovali tudi lovor, oljko in palmove veje. Za ljubljanske butare pa je značilno, da nimajo veliko zelenja. Za potrebe Ljubljančanov so namreč v začetku 20. stoletja začeli izdelovati butare iz oblancev, saj tam butare niso imele tradicionalne vloge kot na podeželju, ampak so imele simboličen pomen.
Od butar na slovenskem pa po obliki izstopajo tudi t.i. ljubenske potice, ki jih izdelujejo na Ljubnem ob Savinji. Tu ne gre za šope zelenja, ampak prebivalci iz rastlinja izdelajo različne tridimenzionalne predmete, ki so povezani z versko simboliko ali pa z vsakodnevnim in prazničnim življenjem ljudi. Tako med predmeti najdemo tudi gospodinjske pripomočke, makete objektov, skulpture živali in celo sodobne elektronske naprave. Kot pojasnjuje Židova, so z izdelovanjem teh edinstvenih butar na Ljubnem začeli konec 19. stoletja, tradicijo pa so ponovno obudili konec 20. stoletja. Tradicionalno izdelovanje ljubenskih potic je vlada februarja letos razglasila za živo mojstrovino državnega pomena, kar je prvi korak za vpis na Unescov reprezentativni seznam nesnovne dediščine človeštva.
Rekordna slovenska butara je merila skoraj 304 metre
Šege in prazniki so se sicer spreminjali s političnimi in družbenimi spremembami v Evropi konec 20. stoletja. Pri nas so zlasti verske šege, med njimi tudi obeleževanje cvetne nedelje, takrat znova dobile mesto v javnem življenju, navaja Židanova. Prikazi izdelovanja butar so našli svoje mesto tudi v nakupovalnih centrih, butare se pojavljajo na velikonočnih razstavah. Kupujejo jih tudi ljudje, ki sicer niso verni in jih tudi ne nesejo k blagoslovu, temveč jih imajo le za dekoracijo doma, je pojasnila.
Butare so po njenih navedbah ponekod postale tudi predmet tekmovanja, po osamosvojitvi države so začeli v številnih krajih izdelovati t.i. butare velikanke, pri katerih sodeluje vsa skupnost. Skoraj 304 metre dolga butara, ki so jo leta 1999 izdelali člani društva Presmec iz Dolgih Njiv pri Voličini so leta 1999 izdelali 303,8 metra dolgo butaro, ki je tako prišla tudi v Guinessovo knjigo rekordov. Letos pa v Dolgih Njivah pripravljajo 30 metrov visoko butaro, ki jo bodo v Voličino peljali s konjsko vprego in postavili pred tamkajšnjo cerkvijo, je za STA pojasnil predsednik društva Jože Vogrin, ki izdelavo butar vodi že od leta 1996. Kot je pojasnil, se je k temu zaobljubil in bo to počel, dokler bo mogel. Želi pa si, da bi našel naslednika in da bi se tradicija, ki jo je začel, nadaljevala.
Butare velikanke izdelujejo tudi v nekaterih drugih krajih, dogodek pa ima tako tudi družaben pomen. Desetletno tradicijo tako nadaljujejo na Frankolovem, kjer letos pripravljajo dve 18-metrski butari, je za STA dejal Toni Brecl iz tamkajšnjega gasilskega društva, ki vodi projekt. Kot je pojasnil, pri izdelavi sodelujejo člani različnih društev, obe butari pa bodo postavili pokonci pred tamkajšnjo cerkvijo. Letos jim je po njegovih besedah težave predstavljala predvsem dolga zima. Zelenje so tako nabrali v tem tednu. Največja butara, ki so jo pred nekaj leti izdelali na Frankolovem, je sicer merila skoraj 83 metrov.
