Najpreprostejšo razlago prodajne uspešnosti vina sem prebral pred leti. Ta je povezala prodajno učinkovitost zgolj s prepoznavno podobo države, kot jo doživljajo potencialni kupci. Avstralija naj bi bila denimo pri tem uspešna: saj veste, v Avstraliji so sami dobri in sproščeni ljudje, vsepovsod po njihovi deželi pa poskakujejo simpatični kenguruji. Nemčija naj bi bila po tej logiki precej neuspešna: saj veste, v dveh svetovnih vojnah niso pustili najboljšega vtisa, pa še ljudje so zagrenjeni, preveč natančni… In kakšno podobo ima v tujini Slovenija? V tolažbo lahko rečemo, da nima slabe. A nima niti dobre. Sploh je nima. Skratka, ne obstajamo! Zato v dani situaciji slovenska vina najdejo svoje mesto v nišnem razredu radovednosti kupca. Povedano drugače: kupujejo nas radovedneži. V mojem primeru je omenjeno radovednost izkazala mlajša izobražena ameriška generacija, ki šteje od 25 do 35 pomladi. Slovenska vina se v ZDA prodajajo v razredu »hand selling«, kar pomeni, da nas kupci povečini ne izbirajo neposredno s prodajnih polic ali vinskih kart, ampak jim mora to vino nekdo – natakar oziroma sommelier – ponuditi.
Ta način dolgoročno ne bo vzdržen, saj se pojavljajo že druge zanimive pridelovalke, kot so Gruzija, Hrvaška, Srbija ali Makedonija. Skrajni čas je torej, da zgradimo pozitivno in prepoznavno podobo Slovenije kot vinske destinacije. Orodja za to so v pristojnosti drugih. Njim v pomoč: kolikor je bilo redkih prebliskov prepoznavanja Slovenije na mojem potovanju, so bili v povezavi z uspešnimi slovenskimi športniki, kot so Beno Udrih, Anže Kopitar, Goran Dragić… Nemara v tem grmu tiči steklenica vina?
