Vino lahko mirno štejemo med pridelke oziroma izdelke prestiža, kot recimo izdelke umetnosti in prostega časa (moda, glasba, slikarstvo ali književnost), kjer je kakovost bolj opisne kot številske narave. Obstaja sicer nekaj številskih skal ocenjevanja vina, a definicija tega, kaj je dobro oziroma slabo, je zelo izmuzljiva. Tako individualna – moja ali vaša – kot splošna kakovostna lestvica se sčasoma spreminjata. Splošna lestvica je, kot veliko stvari, podvržena dvema med seboj prepletenima vplivoma: lokalnemu in globalnemu. V praksi se dogaja kombinacija prepletov obeh vplivov – nekateri temu rečejo glokalizacija. To pomeni, da na primer ideja lokalnega tradicionalnega maceriranega belega vina – vzemimo kot primer rebulo – v neki meri prevzema globalne trende svežega, dišečega stila, denimo novozelandskega sauvignona. S tem postanejo maceracije nežnejše. In obratno: globalno, mainstreamovsko vino ne igra več samo na prvo žogo primarnih sadnih arom, saj veliki svetovni igralci začenjajo uporabljati manj zaščitniško vinifikacijo, hladne maceracije in podobno. Individualna kakovostna lestvica mene kot vinarja-vinogradnika ali vas kot kupcev je bolj ali manj odvisna od količine informacij, ki smo jih kot osebki pripravljeni sprejeti. Štejejo torej izkušnje: okušanje in poslušanje!
Pa se postavimo v vlogo vinarja-vinogradnika, ki ob nekem začetku zgodbe vina in/ali vinograda hote ali nehote upošteva svojo stilsko in kakovostno lestvico, hkrati pa vseeno poskuša zadeti neka splošna merila. Ali pa kupca, ki na nasprotni strani kozarca razpoznava ujemanje svojega lastnega in vinarjevega okusa. V vsej tej zmedi spremenljivk sta nam v veliko pomoč zgornja dva citata. Živela raznolikost!
