Besede Žana Kranjca so besede vpijočega v puščavi. So besede mladega smučarja, ki (k sreči še precej zgodaj) pride do bridkega spoznanja, da mu morda ne bo uspelo zaradi zadev, na katere neposredno ne more vplivati. Zaradi nazadnjaškega okolja slovenskega alpskega smučanja človek pride do občutka, da je mladi smučar, pa naj bo še tako talentiran, v dekadentnem sistemu nemočen.
Prav groteskno se sliši zgodba o tem, da si tekmovalci želijo trenirati, prosijo, da bi šli na trening, pa jim tega ne morejo omogočiti. Pa je res tako? Se res ne bi dalo formirati ekipe, v kateri bi bili najbolj obetavni tekmovalci, ki bi jih brezpogojno podpirali? Res ni mogoče najti rešitve, po kateri bi alpski smučarji končno dobili poligon, na katerem bi lahko vadili ves dan? Res ni mogoče v mlajših kategorijah narediti primerne selekcije, ki bi obetavnim dala možnost hitrejšega razvoja? Res ni mogoče narediti programa, po katerem bi bilo smučarsko znanje smučarjev v mlajših kategorijah širše, kar je po mnenju nekaterih strokovnjakov problematično?
Še veliko je vprašanj. Najbolj prikladen in pogost odgovor pa je, da ni denarja. Pa je res za vse kriv denar? Seveda ne. Če je, pa lahko v Podutiku malo prebrskajo po malhi, v katero se steče okoli deset milijonov evrov na leto, in finance prerazporedijo. Kakšen tisočak manj na mesec za kakšnega od visokih uradnikov bi pokril sezono mladega smučarja.
