V tem okolju Kranjec ne more med najboljše

Skube je moral po denar v Iran

Rezultati pa ostajajo slabi. In čeprav tekmovalci plačujejo sami za programe treninga, pogoji niso ravno blesteči. Glavni trener ekipe za evropski pokal Roman Rozman je prepričan, da razlog za slabe rezultate leži ravno v pogojih za trening oziroma v financah. »Če Matic Skube ne bi šel za novo leto tekmovat v Iran, kjer so mu plačali startnino, v Kranjski Gori ne bi smučal, ker nima denarja. Fante moram spraševati, ali bodo šli na tekmo evropskega pokala. Tekmovalec mi včasih odgovori, da ne bo šel, ker nima denarja,« je enega od problemov izpostavil Rozman, ki je prepričan, da tekmovalci ne bi smeli sami skrbeti za stroške tekem evropskega pokala. Poln penzion na tekmah evropskega pokala po pravilih FIS znaša 75 evrov na osebo, kar mora tekmovalec plačati sam. Večji stroški so tudi prevozi in smučarske vozovnice.

Samoplačniški sistem najbolj prizadene ravno tiste, ki se prebijajo med najboljše. V zadnjih letih je bilo malo (ali nobenega) takšnih, ki bi jim to tudi uspelo. Slovenija ima dolgo vrsto dobitnikov kolajn na mladinskih prvenstvih, ki pa se pri članih niso približali podobnim dosežkom. »Če nimaš enakih pogojev kot drugi, nimaš možnosti. Druge ekipe imajo trikrat več osebja od števila tekmovalcev,« je dejal Rozman, trener številnih nosilcev kolajn z mladinskih svetovnih prvenstev. Za slovensko ekipo šestih ali sedmih tekmovalcev, pa skrbita dva trenerja.

Pereč problem je tudi, da Slovenija še vedno nima primernega poligona, na katerem bi bila mogoča vadba ves dan. To možnost imajo smučarji v Kranjski Gori le med sedmo in deveto uro zjutraj, medtem ko po Rozmanovih besedah teren na Krvavcu ni primeren za člansko ekipo, temveč za pionirsko in mladinsko. »V letošnji zimi je bilo nekajkrat preveč snega. Lahko bi šli trenirat v Hinterreit, kjer so bili pogoji dobri. A če bi fantje peljali tja, bi si morali sami plačati penzion in še smučarsko vozovnico,« je Rozman pojasnil, kako se v praksi odražajo težave s tereni za vadbo v kombinacijami s finančnimi, in dodal, da je za tako težko pričakovani poligon potreben le dogovor. Progo je treba politi z vodo in jo zapreti za turiste. Primernega smučišča, kjer bi se za kaj takšnega lahko dogovorili, smučarski veljaki še niso našli, čeprav menda pogovori že dolgo potekajo. V Franciji, na primer, imajo večji smučarski centri tudi poligone, na katerih lahko tekmovalci trenirajo ves dan.

Med težave slovenskega smučanja spadata tudi majhen nabor tekmovalcev in vprašljivo selekcioniranje. »Morali bi izbrati najboljše tekmovalce, na primer letnika 1995, in z njimi načrtno delati. A ti tekmovalci predolgo ostajajo v klubih, kjer trenirajo s smučarji različne starosti in v nehomogeni ekipi. Tam je določen fant brez velikega truda vedno najboljši, namesto da bi prišel med najboljše v Sloveniji, kjer bi se moral stalno dokazovati,« je pojasnil Rozman, ki se ne strinja z eno od možnosti – da bi začeli z ničle. Z grajenjem na novi generaciji, kajti meni, da je v sedanji ekipi nekaj smučarjev, ki so sposobni preboja med najboljše.

Prvi med njimi je 20-letni Žan Kranjec. Strokovnjaki mu napovedujejo, da bo v prihodnjih letih (vsaj) slovenskemu veleslalomu vrnil nekaj sijaja, ki je že zdavnaj zbledel. Rozman in tudi nekateri drugi strokovnjaki pravijo, da je Kranjec priden, telesno sposoben, psihološko močan. »On bo dokazal, da moraš biti priden, če želiš uspeti,« je dejal Rozman.

Želi si večjo podporo trenerjev

Kaj pa tekmovalec pravi sam? Kaže, da ima značilnosti, ki ga lahko vodijo v svetovni vrh. Toda se lahko zgodi, da mu bo neučinkovit sistem preprečil pot med najboljše? »V okolju, v kakšnem delujem sedaj, se do vrhunskih nastopov, do boja z najboljšimi na svetu, ne morem razviti. Po sezoni se bomo sestali z zvezo in trenerji ter se pogovorili,« meni Žan Kranjec. Za smučarja iz Bukovice pri Vodicah pravijo, da ne lebdi, ampak z nogami stoji na tleh. Očitno je tudi razmišljujoč. »Preveč je povprečnega razmišljanja, jaz pa tega nočem. Zares si želim izkoristiti svoj potencial. In to čim prej. Ne da mi bo šele pri 25 ali 30 letih uspel kakšen rezultat med najboljših deset. Hočem konstantno dobro smučati. Želim si optimalnih pogojev. Saj sedaj niso tako slabi, a če se hočeš razviti v vrhunskega smučarja, to ni dovolj,« je bil jasen mladenič, ki je letos drugič osvojil bronasto kolajno na mladinskem svetovnem prvenstvu, z 22. mestom se je izkazal tudi na članskem.

A vseh ciljev ni izpolnil. Predvsem na začetku sezone, ko mu je primanjkovalo samozavesti, ki bi si jo moral pridobiti v pripravljalnem obdobju, ni bil v najboljši formi. Morda ima kaj vpliva na to naslednja prigoda. »Na začetku sezone smo hoteli trenirati v Skandinaviji. Trenerji so rekli, da ne moremo iti tja, ker ni denarja. Da jim bodo trgali od plače, če bomo šli. In nismo šli. Zato smo trenirali na ledenikih in prišli precej slabše pripravljeni na prve tekme, ki so med najbolj pomembnimi v sezoni,« je dejal Kranjec, ki si želi, da bi jim trenerji bolj trdno stali ob strani, pogreša pa tudi individualni pristop. »Sami si plačujemo, pa nam kljub temu rečejo, da ne moremo iti na nekatere tekme in treninge, ker ni denarja. Trenerji bi se morali bolj postaviti za nas in reči, da moramo iti na trening, čeprav ni denarja.«

Kranjec si želi takšnih pogojev, kot jih imajo najboljši smučarji. To je povezano s financami, a pravi, da je mogoče dobro trenirati tudi z manj denarja. »Če nimaš optimalnih razmer za vadbo, ne smeš biti jezen, užaljen in potrt, temveč se moraš truditi še bolj. So izjeme, kot je Ivica Kostelić, ki so se med najboljše prebile kljub zahtevnim pogojem za trening. Morda bi tudi meni lahko uspelo, to je težko reči. Zagotovo pa je večja verjetnost, da mi uspe, če bodo pogoji optimalni. S Kostelićem je vedno oče, ki bi se raztrgal zanj. To malo pogrešam, kajti rad bi, da bi se kdo raztrgal tudi zame.« Kranjec vidi dve poti do uspeha: kakovostno ekipo s primernim številom strokovnjakov v okviru smučarske zveze ali majhno samostojno ekipo dveh ali treh tekmovalcev, za kar pa je verjetno še premlad, pa tudi finančno bi se težko izšlo.