Potem sva prišla »ta mlada« in z vso mogočo šaro založila tisti stari točilni pult. Najini nenehni »pssst« in »tiho« so v gostih kmalu ubili še zadnjo željo po zabavi. Potem sva se znesla nad jedilnim listom. V enem dnevu sva se odločila, da bomo kuhali le še lokalno in sezonsko. Friteza je dobesedno letela skozi vrata, dostavljalca rib pa sva obvestila, da ni več zaželen. Kmalu sva »valter in ana« v slovenskem kulinaričnem prostoru dobila ime in priimek. Novinarji so pograbili najino kratko zgodovino in oboževali najine revolucionarne odločitve. »Čudo pri Kobaridu,« se jim je med drugim zapisalo. A globoko v meni, skrita tam nekje na robu zavesti, je tičala skrb, da se vse skupaj nemara odvija narobe, prehitro. Moje roke v kuhinji niso uspele slediti željam in idejam, ki sta jih narekovala glava in razum. Bilo je očitno, da so tudi gostje to videli in vedeli – bilo jih je namreč vse manj in manj.
Ko so se kolone italijanskih dobrojedcev ob nedeljah zgrinjale v Kobarid, je Frankovo parkirišče ostajalo prazno. Najino poglavje v zgodbi o dobri gostilni brez velikih, odvečnih besed se je začelo pisati šele po zrelostnem izpitu iz potrpežljivosti in neskončnih urah za prižganim štedilnikom. In glej – tisti nekdanji glasni veseljaki izza točilnega pulta so danes najbolj dobrodošli gostje za mizo.
