Ob obisku sem, jasno, najbolj pozoren na chefa in hrano, a opazim tudi druge stvari, ki delajo restavracijo to, kar je: od ambienta do porcelana, strežbe in podobno. Na tem mestu pa se enostavno moram obregniti ob navado, ki mi skoraj vedno pokvari sicer prijeten obed.
Že na vratih te nekdo sprejme z »dober večer, vam smem obesiti plašček?« in nadaljuje z »za vas smo pripravili mizico tamle«. Potem ponudi aperitivček: »Bi morda kakšno penin'co?« Seveda ne rečem nič, preslišim. Pa vendar skozi vso večerjo poplava pomanjševalnic ne usahne: terinca s pršutkom, krompirček, vinček, korenček, sladička in podobno. Tako daleč gre to, da mi gre na smeh, že ko vidim natakarja, da gre proti meni. Pa se ne želim smejati, čeprav tolče po ušesih. Zadržim se, ker vem, da je to postal svojevrsten sleng med natakarji. In ker natakarja vidim, da se trudi, da je pozoren, strokoven in uglajen.
Zakaj torej pretirana uporaba pomanjševalnic? Me podcenjuje kot gosta? Saj nisem otrok, da bi govorili z mano v pomanjševalnicah! Sam iz sebe tudi ne brije norca. Dvomim, da bi se posmehoval svojemu chefu. Ga morda skrbi, da na krožniku ni dovolj in se vnaprej opravičuje, ker je bil poprej vajen nositi prevelike porcije zrezkov čez rob krožnika? Sklenem, da želijo njegove pomanjševalnice izpostaviti posebnost posameznega živila, skrb kuharja, pazljivo ravnanje z njim v kuhinji in enormne količine dela, ki gredo v res dobro jed na krožniku.
Kljub vsemu pa sem odrasel, nosim plašč, pijem vino, jem terino, pršut in tako naprej. Fantje, dost' je! Nehajte govoriti kot otroci. Ne mrcvarite slovenskega jezika in naših ušes.
