Naloga ostaja: spremeniti svet

Kriza je in radi te imamo

Trierčani so za dolgo časa pozabili, da je bil Karl Marx rojen v njihovem mestu. Nekateri dolgo niso niti vedeli, kdo je Marx bil.

»Rojena sem v Trierju, a sem za Marxa izvedela šele med šolanjem v Frankfurtu,« pokima tudi Margret Dietzen, arhivistka in muzejska pedagoginja rojstne hiše Karla Marxa. V muzeju dela že več kot trideset let, in odkar je nastopila finančna kriza, opazuje vse večje in večje število ljudi vseh starosti, ki prihajajo od blizu in daleč, ker želijo izvedeti več o času, delu in življenju Karla Marxa. »Ljudje si želijo odgovore kako iz krize, kaj narediti, a Marx tega tako zlahka ne ponuja. Postavljal je prava vprašanja in ponujal kritični razmislek. Tu v Nemčiji je dolgo časa obstajala propaganda proti njemu. Zato so mnogi vidno presenečeni, ko slišijo, kakšen poudarek je dajal demokraciji. Mnogim to ne gre skupaj s predstavami, ki jih imajo o marksizmu in kaj naj bi to bilo,« pripoveduje arhivistka, ki se še živo spominja časov, ko sta bili Nemčiji dve, zahodna in vzhodna.

Marxov muzej je razdeljen v tri nadstropja, kjer so predstavljeni njegovo življenje, delo in vpliv njegovega dela po svetu po njegovi smrti. Zvezki Kapitala so v drugem nadstropju. Povezani s tanko vrvico so veliki rumenkasti listi napolnjeni z neverjetno drobno in zgoščeno pisavo.

Kapital je Marxovo življenjsko, nedokončano delo, ki pa vendarle ponuja zaključeno celoto in ključno teoretsko osnovo za razmislek o kapitalizmu. Nekoč in danes. Marx ga je pisal v knjižnicah in muzejih Londona, kamor so z ženo in otroki prebegnili s celinske Evrope, potem ko je Prusija izdala nalog za Marxovo aretacijo in se je odrekel svojemu državljanstvu.

»Marxove teze v Kapitalu so drugačne kot v Komunističnem manifestu, saj je vmes minilo dvajset let intenzivnega teoretskega dela in raziskovanja,« razlaga Rok Kogej, odgovorni urednik založbe Sophia. Z novo izdajo Kapitala želijo Marxu, njegovemu delu in marksizmu vrniti mesto, ki jim tako v javnih kot akademskih razpravah pritiče. »Sam vidim predvsem dve pomembni sporočili prve knjige Kapitala. Prvo je vezano na zgodovinsko specifičnost kapitalizma, kar pomeni, da kapitalizem ni večen sistem, ampak zgodovinski produkcijski način, s svojim začetkom in koncem. Drugo poudarja, da je kapitalizem, kot so bili produkcijski sistemi pred njim, izkoriščevalski sistem. Temelji na izkoriščanju delavcev s strani lastnikov kapitala.«

V zgornjem nadstropju Marxovega muzeja je na tleh zemljevid sveta, na katerem so označena vsa območja, do koder je segla Marxova kritična analiza. Zraven je ponujena ocena trenutnega pomena del Karla Marxa. Našteti so globalni problemi kapitalizma, ki nam v zadnjih letih bijejo v oči: naraščajoča brezposelnost, vse slabši pogoji dela, vse večja družbena neenakost in uničevanje okolja. »Teorije in metode, dela in misel Karla Marxa živijo naprej.«

Marko Kržan, eden od treh urednikov novega prevoda Kapitala, poudari pomembno analizo Marxa, ki v prvem zvezku Kapitala razloži, kako je možno sistemsko izkoriščevanje tudi v okoliščinah, ko delavci svobodno vstopajo v pogodbena delovna razmerja. »A hkrati ne smemo pozabiti, da moramo danes kritizirati sedanjo obliko kapitalizma,« pravi doktorski študent sociologije.

Smrt s privatizacijo

Da je Marx mislil in poskušal reševati težave svojega časa, poudarja tudi Margret Dietzen. »Kakor hitro se je njegovo delo poskusilo izrabiti za temelj ideologij, je nastal problem. Kajti Marxu je bilo lastno neprestano prevpraševanje: smo dovolj demokratični? In odgovor je bil vselej: ne.«

Besede Kurta Schumacherja, voditelja nemških socialnih demokratov, iz leta 1947, ki so izpostavljene v Marxovem muzeju, podobno odmevajo: »Monopolizacija teorij Karla Marxa s strani političnih sil in držav je smrt za Marxov način razmišljanja.«

Upokojeni profesor Božidar Debenjak, filozof in marksolog, prav tako opozarja, da je bilo Marxovo delo v času Jugoslavije zanj predvsem osnova za kritiko realnega socializma. »Na Marxa so se oblasti sklicevale po krivem.« Pred sabo ima dve nemški knjigi, posvečeni Marxovemu delu, ki sta bili izdani v letih 2006 in 2008. »Zame je bilo veliko razočaranje gledati, s kakšno lahkoto so se pri nas, pa tudi v drugih državah tako imenovanega realnega socializma, ki so jih Američani nato poimenovali za novo Evropo, otresli Marxa, ki ga niso nikoli zares razumeli. Nikjer na svetu se niso Marxu na tak način in tako zlahka odpovedali.«

Marx je imel 25 let, ko je zapisal: »Denar je univerzalno, samovzpostavljeno merilo vrednosti vseh stvari. S tem je ves svet, človeštvo kot tudi naravo oropal lastnih vrednot.« Profesor Božidar Debenjak opozarja, da je sedanje sklicevanje na krizo vrednot le posledica obdobja intelektualnega spanja in manka kritičnega razmišljanja. »Celosten pristop mora biti izhodišče za vse specialne vednosti, ki so nujno potrebne in ki nas bogatijo. A brez holističnega ozadja ni z njimi nič. Same po sebi ustvarjajo le kaos. To velja tudi za razumevanje družbe. Treba je videti celoto, razumeti izhodišče in za kaj gre. Sedaj se razmišlja le o tem, kako so na posameznih področjih različne stvari napačne in deliktne. A treba je izhajati iz jedra in od tam ven postaviti konkretna vprašanja.«

O Marxu kot enem zadnjih univerzalnih učenjakov govori žarečih oči tudi Margaret Dietzen. Zanimanje, ki ga je gojil do sveta, radovednost do vsega je tisto, kar pri Marxu najbolj ceni. »Možnosti v njegovem času so bile neskončno manjše od današnjih, a želja vedeti, razumeti, misliti in spreminjati svet je bila živa in močna. To je najbolj navdihujoče.« Ko so prva leta v Londonu živeli bolj ali manj brez denarja, se je Karl Marx z ženo in otroki, da bi se razvedrili, pogosto igral igro confessions. Drug drugemu so pripovedovali svoje najljubše barve, živali in rože. Ko je prišlo do najljubšega izreka, je bil Marxov vselej isti: Dvomi v vse.

»Ameriški obiskovalci muzeja pravijo, da je najpomembnejše, kar so se naučili od Marxa, da je treba dvomiti v vse,« pripoveduje Margaret Dietzen. »Ekonomija je bila zanje nekaj časa kot religija. Globoko so verjeli v razvoj finančnega sistema. Zdaj je njihov svet sesut. Ne verjamejo več, vidijo nepravilnosti in zavajanja. Čutijo nujo po razvijanju kritike in kritične misli.«

Povečan interes za Marxova dela je med študenti po besedah profesorja Andreja Sušjana v zadnjih letih zaznati tudi na ekonomski fakulteti v Ljubljani. »Ko morajo pri predmetu Zgodovina ekonomske misli izbrati temo za seminarsko nalogo, je Marxova kritika kapitalizma ena tistih, ki študente najbolj zanima. Nasploh se povečuje zanimanje za vse heterodoksne avtorje, ki so kapitalizem praviloma obravnavali kritično; mednje poleg Marxa sodijo še Thorstein Veblen, John A. Hobson, Joseph Schumpeter, John Maynard Keynes, James K. Galbraith...« Profesor Sušjan začetke tega zanimanja na globalni ravni postavlja dobro desetletje nazaj, ko je skupina francoskih študentov ekonomije, ki so se jim nato pridružili še kolegi iz drugih držav, sprožila pobudo za večje upoštevanje heterodoksnih ekonomskih teorij in ne le prevladujoče, vsebinsko izpraznjene neoklasične. Iz te pobude je nastalo tudi gibanje Post-Autistic Economics Movement.

Vse manj za vse več

Profesor Božidar Debenjak pravi, da smo iz faze, ko je v kapitalizmu potekalo le relativno siromašenje delavcev v primerjavi z lastniki kapitala, spet prišli v točko, ko je siromašenje tudi absolutno. »Marx je uporabil lep primer, kako se v kapitalizmu vse novonastajajoče bogastvo neenakomerno deli. Če sam zgradi leseno kočo, njegov sosed pa zidano hišo, je razlika velika. Ko bo sam zgradil zidano hišo, bo sosed imel palačo. Razlika bo večja. Ne glede na izboljšanje se bo dejansko za večino ljudi dogajalo relativno siromašenje. Mi pa smo se danes vrnili k absolutnemu siromašenju. V Sloveniji je situacija drastična, a podobno je v mnogih sodobnih družbah: velikim delom družb se godi slabše, kot se jim je godilo pred časom. Zakaj? Ker imamo opraviti s plenilsko fazo kapitalizma. Ne vem, ali že imamo odgovor na to, kako bo kapitalizem zgrmel na tla in kaj bo iz njega nastalo. Lahko nastane katastrofa. Družba prihodnosti, je rekel Marx, bo ali komunizem ali barbarstvo. Besedo komunizem si je sposodil z začetka 19. stoletja, ko so jo razvili iz besede communitas, skupnost. O tem pa je govoril že Aristotel. Kako naj ljudje živijo skupaj? Kako naj vsak posameznik cveti v vsem bogastvu posameznosti, a ostane obenem povezan s skupnostjo?«

O teh vprašanjih bodo debatirali tudi na 2. mednarodnem kongresu Karla Marxa, ki bo letos jeseni, od 24. do 26. oktobra, potekal v Lizboni. Portugalska je na udaru radikalnega izvajanja varčevalnih ukrepov, ki uničujejo socialno državo in privatizirajo skupno po diktatu Evropske centralne banke, Mednarodnega denarnega sklada in evropske komisije. V petek pred štirinajstimi dnevi pa se je v tamkajšnjem parlamentu zgodilo nekaj nenavadno zgovornega. Parlamentarce je nagovoril portugalski premier Pedro Passos Coelho. Kmalu po začetku njegovega govora je z balkona nad veliko parlamentarno dvorano zadonela in ga prekinila tradicionalna portugalska pesem Grândola Vila Morena. Pesem, ki jo je pelo nekaj deset Evropejk in Evropejcev, govori o solidarnosti, enakosti, bratstvu in o ljudeh, ki vodijo, v mestu Grândola. Fašistični portugalski režim je pesem leta 1971 povezal s komunizmom in jo prepovedal. Tako je bila, ko je aprila 1974 zadonela iz radiev, znak za demokratično revolucijo, za nov začetek, ki je po dobrih štirih desetletjih zrušil korporativno avtoritarno oblast. Pojoče protestnike so odpeljali iz parlamentarne dvorane policisti. A za 13. marec so že napovedani novi vseevropski protesti, stavke in akcije pred spomladanskim zasedanjem političnih voditeljev EU 14. marca v Bruslju.

Dela Karla Marxa se medtem prevajajo, tiskajo in berejo vse bolj množično na različnih koncih sveta. Konec koncev ni nič bolj zabavno kot iskati alternative in kritične razmisleke v času, ko samorazglašene avtoritete trdijo, da alternativ in drugačnih resnic od njihovih ni.