Dr. Janez Prašnikar

Ekonomisti imamo o tem, kaj v ekonomski znanosti predstavlja ravnotežje in kaj so ravnotežni pogoji, različne poglede. Pred pojavom globalne krize je bil v Sloveniji poudarek na hitri privatizaciji preostalega dela premoženja in popolni odprtosti gospodarstva, zanemarilo pa se je ohranjanje makroekonomskih ravnotežij. Pok premoženjskih balonov in zmanjšanje zunanjega povpraševanja sta zato pripeljala do največje krize gospodarstva v samostojni Sloveniji. Slab odziv na krizo v času vlade Boruta Pahorja je krizo le še podaljšal, medtem ko se je nova vlada spet lotila ukrepanja na že prej predstavljeni osnovi.

Zanemarjeno je bilo, da se je slovensko gospodarstvo v pokriznem obdobju znašlo v tako imenovani krizi bilanc podjetij, ko je zaradi prevelike zadolženosti podjetij, omejene sposobnosti zavarovanj, zadolženosti bank, potrebe bank po vračanju kreditov oziroma zagotavljanju večje kapitalske ustreznosti ter splošne negotovosti prišlo do bistvenega padca finančnega napajanja gospodarstva in njegove likvidnosti. Pri tem so nekateri sektorji gospodarstva, na primer storitveni sektor, zaradi nezmožnosti najemanja posojil ob pomanjkanju premoženja za njihovo zavarovanje še v težjem položaju kot drugi. Če k temu dodamo varčevalne ukrepe, je na račun (ne)sprejetih ukrepov ekonomske politike prišlo do presežnega padca gospodarske rasti, kar nas je potisnilo v recesijo.

Pomemben se mi zdi odziv mednarodnih organizacij na slabo banko in državni holding. Svoje zadržke podpirajo s podobnimi argumenti, kot jih je bilo zaslediti v razpravi doma, kolikor je je sploh bilo. Čemu »rokohitrstvo«, s katerim v Sloveniji sprejemamo ukrepe? Ne želimo se pogovarjati z argumenti in na podlagi podatkov. Slednje pa se pogosto zbira tako, da se »podpirajo« prav določene rešitve, ki jih zastopajo posamezne družbene skupine.

Zame obstaja prednostni vrstni red ukrepanja. Trenutno je ključnega pomena zagotavljanje likvidnosti za naslednje obdobje, in to tako gospodarstva v celoti kot države. O tem, koliko virov »primanjkuje« državi, do kdaj si jih je zagotovila in koliko ter kako se bo morala zadolžiti, ni enotnega mnenja. Vendar je ta informacija in posledična odločitev ključnega pomena za zagotavljanje likvidnosti. Prav tako ni izdelanih stališč, kako sprostiti kreditni krč. V težavah so predvsem tri velike državne banke, ki jih je še posebno prizadela kriza bilanc podjetij in splošna negotovost v gospodarstvu, zaradi katere sprejemajo gospodarski subjekti odločitve na podlagi pravila »najslabšega« scenarija. To stanje zna trajati precej dalj časa, če nosilci ekonomske politike ne bodo hoteli ali znali najti učinkovitih ukrepov. Tukaj ne gre za prepir o tem, kdo ima prav in kdo ne, ampak za iskanje »filigramskega« nabora mer, s katerimi je mogoče uravnati likvidnost finančnega sistema in pospešiti okrevanje gospodarstva.

V tem smislu so ukrepi in reforme trga dela, o katerih teče razprava v Sloveniji, sicer pomembni, ampak na prednostni listi drugotnega pomena. Naše meritve kažejo, da primerjalno gledano fleksibilnost slovenskega trga dela ni tako slaba, kot se rado poudarja. Vendar je prilagajanje v pokriznem obdobju potekalo predvsem na račun zmanjšanja nadur in zaposlenosti za določen čas. Po drugi strani je seveda treba odpraviti ključne anomalije na trgu dela, zlasti pretirano zaščitenost stalno zaposlenih v primerjavi z drugimi, da ne bi bili prisiljeni v drastične ukrepe takrat, ko bo to že prepozno.

Da bomo zaradi nezmožnosti zadolževanja na finančnih trgih zgrmeli v dveh mesecih, je bilo slišati že lansko poletje. Kasneje je prišlo do razmeroma ugodne zadolžitve na ameriškem trgu. Poleg takšnega zadolževanja obstajajo še druge možnosti, ki bi jih bilo mogoče uporabiti. Kakršne koli so že razmere na globalnih finančnih trgih, mi smo majhen igralec. Smo del EU in območja evra, kar nam služi kot neke vrste jamstvo. Pogoj je seveda učinkovito upravljanje z zadolženostjo. Pri tem je treba jasno razlikovati med zadolževanjem za premostitev likvidnostnih težav in zadolževanjem zaradi zmanjšanja solventnosti gospodarstva. Slovenija še ni primer slednjega.

Natančnega izračuna, kako je evropska komisija prišla do številke 5,1 odstotka javnega primanjkljaja, ne poznam. A zdi se, da je eden od pomembnih vzrokov želja vlade, da bi s primanjkljajem okoli treh odstotkov prikazala lansko leto kot zelo uspešno. Zato so se nekatere stvari, vključno s co co obveznicami, preložile v leto 2013. Pri tem je treba poudariti, da je vzdržen dolgoročni trend padanja primanjkljaja neprimerno boljši signal kot hitro kratkoročno zmanjševanje vseh možnih oblik trošenja države, zlasti na račun »lepšanja« deficita z »razmejevanjem« obveznosti v naslednje obdobje. To je bilo v tujini prav gotovo opaženo. Postavlja se tudi vprašanje, kako korektno je pri domači oceni primanjkljaja upoštevan prispevek predvidenih sistemskih operacij države, zlasti slabe banke. Po načrtovani dinamiki bi se morali denimo že letos pojaviti stroški obresti novoustanovljene družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB), ki bi jih moral kriti proračun, saj DUTB še ne bo pripravljena za prodajo premoženja. Pa tudi če bi bila, bi pospešeno ali ceneno prodajanje prineslo majhen izplen. In končno, primanjkljaj bi opazno povečale tudi predvidene oslabitve pri prevzemanju kreditov, saj bi s seboj prinesle potrebo po dokapitalizaciji bank.

Vse zgoraj našteto bi lahko v letu 2013 zelo močno povečalo primanjkljaj. Kakšno naj bi bilo ustrezno povečanje javnofinančnega primanjkljaja in kakšna naj bi bila njegova dinamika, ni javno nič znanega. Sam takšnih dokumentov ministrstva za finance nisem videl. Zato je verjetno evropska komisija, tudi na osnovi izkušenj drugih držav, prispevek sama ocenila in ustrezno povečala primanjkljaj Slovenije. To je verjetno tudi eden od razlogov, zakaj so nam evropska komisija, ECB in IMF sporočili, da je projekt slabe banke pomanjkljivo pripravljen.

V javnosti se je oblikoval stereotip o neinventivnem in nekonkurenčnem slovenskem gospodarstvu. Naj najprej omenim, da primerjalno gledano razen treh sektorjev, torej gradbeništva, finančnega sektorja in kmetijstva, večina gospodarstva pluje podobno kot gospodarstvo območja evra. Zato se pogosto čudim posplošenim sodbam o tem, kako zanič je vse, ne da bi si »zainteresirani« pogledali najbolj osnovne razpoložljive podatke o inovativnosti slovenskih podjetij, ki jih recimo objavlja Eurostat. Bloomberg nas med 50 državami po inovativnosti denimo uvršča na 19. mesto.

Natančnejša analiza inovativne dejavnosti slovenskih podjetij kaže, da imamo opravka s precejšnjo heterogenostjo podjetij. Obstaja skupina podjetij, ki je mednarodno primerljiva po vrsti kazalnikov. Ta podjetja delujejo na globalnih trgih, so se sposobna soočiti s konkurenco, dajejo precejšen poudarek raziskovalno-razvojni dejavnosti in izobraževanju zaposlenih, spodbujajo medoddelčno sodelovanje in so odprta za sodelovanje z drugimi. Na splošno že precej časa gradijo »generični material«, ki jim omogoča konkurenčnost. Ta skupina ni pretirano velika, saj je več podjetij, ki prav tako delujejo na mednarodnih trgih, pa jim tega »generičnega materiala« še ni uspelo zgraditi in so zato šibka pri oblikovanju konkurenčnih prednosti. Vendar imamo tudi podjetja, ki temeljijo svoje delovanje na prednostih »bližine« in so se dokaj dobro usidrala na bližnjih trgih, kjer pa jim zaradi težav na vsem območju v tem času ne gre preveč dobro. Najslabše so se v primerjalni analizi sposobnosti in kompetenc na področju inovacij odrezala podjetja, ki so osredotočena izključno na slovenski trg. Padec domačega povpraševanja in pomanjkanje konkurenčnega okolja sta, kot kaže, ključna razloga za to.

S tujim lastništvom podjetij in njegovo vlogo v Sloveniji nimam nobenih težav. Vseskozi se zavzemam za to, da prav kolekcija kontrastov omogoča presojo prednosti in slabosti posameznih organizacijskih oblik. V Sloveniji obstajajo zelo napredna tuja podjetja in jih je danes več, kot pa jih je bilo še pred desetimi leti. Zato menim, da je ključna naloga ekonomske politike ustvarjati pogoje, kjer bodo omogočene tako neposredne tuje naložbe kot tudi organska transformacija lastništva podjetij. Ko je na primer potrebno, da podjetje zaradi ekonomije obsega postane del mednarodne verige, in je s tem ciljem potrebna tudi lastniška konsolidacija, kot ekonomist ne vidim nobenih razlogov, zakaj se to ne bi zgodilo. Sem pa proti izkrivljanju dejstev, ki si jih kdaj pa kdaj v zvezi z vprašanjem tujega lastništva v Sloveniji »privoščijo« evforični posamezniki ali družbene skupine.

O tem je pretirano govoriti. Najprej spravimo hišo do temeljev, potem pa se bomo pogovarjali, kakšno fasado bo imela.