Časi rivalstva med kuharji, strahu, da te bo kdo poskušal posnemati in preseči, razkriti skrbno varovane recepte in tehnike, so na srečo minili. In prepričan sem, da se bo ta trend nadaljeval tudi v prihodnosti. Različna soočanja na podobnih dogodkih, internet in mreženje spodbujajo mlade kuharske akterje, da sodelujejo in se dopolnjujejo – tudi za štedilnikom. Porajajo se novi krožniki, prepletajo se različni teritoriji, razvijajo se novi okusi, izpopolnjujejo se tehnike. In tudi tradicionalna kuhinja doživlja preporod.
V takšnih »spontanih laboratorijih eksperimentiranja« se oblikujejo trajne zveze, rojevajo se nova prijateljstva in poglabljajo stara. Skupna zanimanja, tehnike in stili oblikujejo mreže odnosov. Ves čas je prisotna želja predajati znanje in spoznavati novo. Duh sodelovanja, o katerem ni bilo v prejšnjih generacijah niti sledu, se danes na novo oblikuje v smislu dialoga in konstruktivnih soočanj. Pri tem ne mislim, da je med kuharji manj rivalstva kot v drugih poklicih, so pa mladi bolj naklonjeni dialogu, kar je bilo še pred leti nepredstavljivo. Še ne dolgo tega je bilo za mnoge nepojmljivo, da bi predstavili svojo kreacijo tekmecu-kolegu, mu morda celo izdali recept in proceduro.
Združevanje različnih znanj in izkušenj ima ogromen potencial. Je tudi primarni pogoj, če želimo postati boljši – preseči sami sebe. Zavedati se moramo, da lahko rastemo le, če smo odprti do drugih; da se lahko drug od drugega ogromno naučimo in imamo od tega vsi koristi.
