Ko ti ne gre, se vedno bolj zapiraš vase

Na skakalnici v Trondheimu v vsej karieri nisem naredil niti enega resnično dobrega skoka. Očitno se mi je zamerila na svetovnem prvenstvu in v naslednjih letih sem vedno zelo nerad šel na tekmo v Trondheim. Veliko sem razmišljal, zakaj se mi je to zgodilo. Na običajne tekme svetovnega pokala prideš, skočiš in greš na novo prizorišče. Na svetovnem prvenstvu si več dni na istem kraju. Ko ti ne gre, se vedno bolj zapiraš vase. V Trondheimu sem se zaprl v sobo in poslušal glasbo. Vsak trening je bilo slabše. Tudi na olimpijskih igrah v Naganu sem ostal brez kolajne, a tedaj skoki na veliki napravi niso bili slabi, le izravnave na račun vetra še ni bilo.

To zelo boli. Ekipna kolajna nima enake teže, ni povsem plod dela tekmovalca, ampak je bolj priznanje trenerju, da je oblikoval močno ekipo. Zame sta moštveni kolajni bolj obliž na rane.

S sedanjo pametjo veliko. Dolgo časa sem bil zelo trmast in sem govoril, da ne bi ničesar delal drugače. Bilo je lepo, a bi spremenil marsikaj. Uspehe sem začel nizati že kot najstnik, vse skupaj je bilo zgodaj. Tekmovalno sem bil vrhunsko pripravljen, kar je tudi posledica deset let kakovostnega treninga, nisem pa bil pripravljen na tisto, kar prinesejo zmage in vloga zvezdnika. Očitno je bil trening pravilen, saj sem bil dve leti in pol na vrhunski ravni.

To je bilo za mojo dušo, da sem samemu sebi dokazal sposobnost vrhunskih skokov in zmagovanja. Nato je šlo le še navzdol in sem tam tudi ostal.

Poskušal sem, a se ni izšlo. Vse skupaj bi se lahko izteklo veliko bolje, ker sem prišel v zimo zelo dobro pripravljen.

Brez komentarja. (Zamahnil je z roko in s prstom pokazal, da je zalepil usta, op. p.).

Dobesedno čutil sem, kdaj bom zmagal, ker sem se tako počutil. Dan pred tekmo v Zakopanah sem enostavno vedel, da bom zmagal, čeprav mi na treningu ni šlo, doskakoval sem na pukl in celo v poskusni seriji skočil le 70 metrov. Bil sem izjemno pripravljen, zato sem zaupal vase, obenem sem bil mlad in neobremenjen. Ni bilo nobenega pritiska pričakovanj, nisem bil v središču medijev.

Kakšna je razlika med Peterko tekmovalcem in Peterko trenerjem?

Razlika je očitna. V trenerskem poslu je nervoza porazdeljena med več ljudi. Vloga trenerja je precej težja od tiste v vlogi tekmovalca. Kot trener moraš misliti za več glav, skrbeti za več ljudi. Ko si tekmovalec, se ukvarjaš le sam s sabo. Včasih sem dobil program treningov in delal po njem.

Svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju ste prvič doživeli v vlogi trenerja.

Ker se mi na štirih svetovnih prvenstvih, na katerih sem nastopil, nikoli ni izšlo po željah, jih nikoli nisem imel posebej rad. Zdaj se mi je isto zgodilo še v vlogi trenerja. Ženska reprezentanca je glede na dosežke v letošnji sezoni prišla v Predazzo s precej večjimi potenciali, kot sta najboljši uvrstitvi Špele Rogelj na 13. mesto med posameznicami in osmo meto na tekmi mešanih ekip. Zelo sem razočaran.

Ste naredili analizo, zakaj slovenska ženska vrsta ni izpolnila ciljev?

Bolezen tekmovalk pred svetovnim prvenstvom je imela vpliv, a to ni edini razlog. Tudi bolezen bi bilo možno premagati z malce bolj pravilnim pristopom. Res si bolan, a takšna tekma je enkrat na dve leti. S pravim psihološkim pristopom bi bilo možno tovrstne težave malo potlačiti. Eno je, če se štiri dni pritožuješ ali če štiri dni skušaš nekaj narediti tudi malo na silo. Včasih se moraš malo posiliti, da daješ vtis, da si malce vesel. Če se slaba volja in negodovanje nalagata, eno uro pred tekmo ne moreš narediti popolnega preobrata. Vso sezono smo bili na tekmah svetovnega pokala na robu stopničk, a skozi pogovore nisem imel občutka, da so dekleta obremenjena z uvrstitvijo na zmagovalni oder.

Ker s fanti še nisem delal, težko vlečem primerjave. Razlika je očitna. Dekleta so bolj občutljiva, zato je treba biti bolj umirjen, takten in diplomatski. Včasih se je treba ugrizniti v jezik, dvakrat premisliti, preden rečeš le eno besedo, ali za pomiritev oditi na kakšen sprehod. Njihova telesna moč in pripravljenost sta drugačni. Že pri fantih je težko sprejemati odločitve, da pritiskaš na prave gumbe, pri dekletih je še težje. Slovenska ženska ekipa je še zelo mlada, saj so punce še najstnice, zato je včasih treba temu prilagoditi obnašanje.

Zelo mi pomagajo. Včasih sta dovolj že en pogled, ena beseda. Ker smo si ljudje zelo različni, ena beseda na dva človeka nima enakega vpliva. Pri enem ima pozitiven učinek, pri drugem negativnega. Ni pravila, da je vsak dober športnik, ki je zmagoval, lahko tudi vrhunski trener. Kot tekmovalec vem za nekatere ukane, ki mi pridejo prav in jih prenašam na dekleta. Ko ostaneš sam na vrhu zaleta, pred tvojim obrazom pa le televizijska kamera, je to posebno stanje. Če me bodo upoštevala, je odvisno od deklet. V primeru, da tekmovalec razmišlja pozitivno, si bo dejal: »Če je bil tale trener kot tekmovalec zmagovalec, že točno ve, kako se moraš obnašati v položaju, ko si v igri za zmago ali stopničke.«

Najprej je treba profesionalno končati to sezono s še dvema tekmama na Norveškem, potem pa bomo videli, kako naprej.

Ženski skoki se razvijajo s svetlobno hitrostjo. Največji impulz so dobili z uvrstitvijo v program olimpijskih iger. Številne države so začele vlagati v to panogo. Na čelo ženskih reprezentanc so postavili številne strokovnjake, ki so v preteklosti nizali uspehe z moškimi. Na trenerski tribuni kar mrgoli trenerjev z veliko izkušnjami in osvojenimi kolajnami. Najboljše rezultate imajo tiste države, ki vlagajo največ.

Z reprezentanco ZDA dela Italijan z obilo izkušnjami v nordijski kombinaciji. Francozinje vodi trener, ki ima zlate olimpijske kolajne v nordijski kombinaciji. Uspešnost nacij je tesno povezana s kakovostjo trenerjev.

Močna, nadarjena, z enim izkušenim asom Kranjcem, preostali so še mladi. Z mladim valom je treba le pravilno delati.

Uspehi, ki jih dosegajo fantje, povedo vse o Goranu Janusu kot glavnem trenerju. Z Janusom sva dobro sodelovala, a ker je bil tedaj pomočnik glavnega trenerja, ni imel glavne besede.

Stvari niso enostavne. Vzemimo za primer Hvalo, ki je zablestel kot meteor, prišel iz nič in zmagal. Ima vse potenciale, da postane šampion, ki lahko pogleda tudi proti boju za veliki kristalni globus. Je izjemno nadarjen za skoke, njegov občutek za letenje, s katerim se pač rodiš, je izjemen. Vem, da je to povezano s stroški, a najbolje bi bilo, da bi imel ob sebi posebnega človeka, ki bi ga vodil, usmerjal in šel z njim tudi spat. Dobro vem, kaj ga čaka, stvari se mu bodo začele dogajati sto na uro. Star je 19 let, to pa je starost, pri kateri še nisi tako zrel človek, da bi se znal sam pravilno odločati in živeti. Osebno ga ne poznam dobro, a po tem, kar kaže na skakalnici, je meni zelo, zelo všeč. Da je iz pravega testa, je dokazal na mladinskem svetovnem prvenstvu, kjer je bil pod pritiskom, da mora osvojiti zlato kolajno, in je zmagal z veliko prednostjo.

Ekipa je močna, ker nanjo pritiskajo novi kandidati za nastope na tekmah svetovnega pokala. Slovenija je vedno imela talente, ki so zablesteli. Čeprav baza ni tako široka kot pri večjih narodih, se je vsako zimo pojavil vsaj eden, ki je potegnil voz naprej. V povezavi s tradicijo so skoki eden vodilnih zimskih individualnih športov v Sloveniji. Uspehi so tudi potrditev pravilnega strokovnega dela v najširšem pomenu. Z reprezentanco A sodelujejo številni strokovnjaki, med njimi so nekateri z mejnih področij. Kar malo mi je žal, da takšne pomoči znanosti ni bilo že takrat, ko sem še sam tekmoval.

V opremi. Pravila so zelo spremenjena, kar pripelje do sprememb v tehniki. Z ožjimi dresi so hoteli dati poudarek telesni pripravljenosti, vendar jim to ni povsem uspelo. Skakalec mora biti lahek, imeti čim manj mišic, a te morajo biti kakovostne, torej hitre in prožne.

Vedno bolj me moti. To je bila stvar, na katero me nihče ni pripravil. Pri 16, 18 letih mi je ustrezalo, bil sem brez otrok, nisem bil poročen. Če me je kaj motilo, sem šel po svoje in me ni bilo na spregled. Zdaj je vsako leto težje, vedno bolj sem s tem obremenjen. Otroci znajo bolje uporabljati različne medije kot jaz, znajo brati in poslušati. Vse skupaj pušča posledice na otrocih, saj nismo imuni na informacije. Ker sem na očeh medijev, moram dvakrat premisliti, kaj bom naredil. Včasih se tudi skrivam pred ljudmi, saj ne razumem, če se govorice ali slike resnično tako dobro prodajajo. Grem z družino na dopust in nas slikajo izza grma, čez dva dni je fotografija v časopisu. Zelo težko je vleči pravilne poteze. Nikoli ne bo vse v najlepšem redu, ker ne vpliva le name, ampak na več ljudi, ki so povezani z menoj. Vedno nekoga nekaj moti. Če je enemu prav, je drugemu narobe.

So odpravljene. Pred menoj so nove radosti življenja. Če bi bil še enkrat mlad, ne bi zašel v težave, ker bi marsikaj naredil drugače.

Najstarejši sin igra nogomet pri Triglavu. Zdaj je v puberteti, prihaja do nihanj, zato je treba biti v reakcijah zelo previden. Včasih ga je treba vzpodbujati, včasih pa pustiti, da uveljavi svojo trmo.