Pred slovensko reprezentanco je vrhunec sezone s tekmama za svetovni pokal danes in jutri (obakrat začetek ob 13.45) na domačih tleh v Ljubnem. Kakšna so vaša pričakovanja v vlogi pomočnika trenerja?

Komaj čakam, da se tekma začne. Nestrpnost je velika, potem ko smo dolgo časa trenirali. Tekme doma so nekaj posebnega. Planica je za fante, Ljubno za dekleta.

Ko so ženski smučarski skoki postali olimpijski šport, so se jih v mnogih državah lotili precej bolj sistematično in z večjimi denarnimi vložki.

Uvrstitev na stopničke je vse zahtevnejša naloga. Bolj ko se bo bližal premierni olimpijski nastop v Sočiju 2014, večji bo profesionalizem, kakovostni vrh se bo širil in konkurenca se bo zaostrila. Prišlo bo veliko novih deklet, tiste, ki so že v karavani, pa bodo še boljše.

Američanov sploh ni v moških skokih, med ženskami so v premočnem vodstvu v točkovanju za pokal narodov.

Odkar sem spoznal njihovega trenerja in videl, kakšen je njihov način dela, kolikšen je obseg, zame to ni presenečenje. Tisti, ki največ vlagajo, so v ospredju. Le Nemčija še ne žanje dosežkov glede na vložke in super trenerja Andija Bauerja, ki je zelo sposoben in izobražen.

Na tekmah v smučarskih skokih za ženske ni veliko gledalcev.

V Predazzu jih je bilo na tekmah žensk več kot takrat, ko sem še sam tekmoval. Konec minulega tedna v Hinzencahu jih je bilo največ doslej, več kot tisoč. V Ljubnem pričakujem še nov rekord, pa tudi na finalu v Oslu, glede na to, da je Anette Sagen med začetnicami ženskih skokov in je na Norveškem zelo popularna.

Ali imajo slovenska dekleta slabše pogoje kot fantje.

V primerjavi s prejšnjimi sezonami imajo letos na razpolago dovolj sredstev za izvedbo kakovostnega programa treninga.

Kje so največje rezerve v slovenski reprezentanci?

Če jih ne bi imeli, bi dekleta na tekmah zmagovala. Rezultati letos niso slabi, uvrstitve ned deseterico niso več mačji kašelj.

Za konkurenčnost slovenske reprezentance v mednarodni areni bo treba razširiti bazo, saj je bilo na državnem prvenstvu le osem skakalk.

Želja in zanimanje sta velika. Ogromno je novih skakalk - začetnic, a da bodo stare petnajst let, ko lahko nastopijo v svetovnem pokalu, bo trajalo še nekaj časa. Smo v malce podrejenem položaju, ker imamo generacijsko luknjo med enajstim in petnajstim letom. Nekatere države imajo že zgrajeno bazo deklet, ki bodo kmalu stare petnajst let, kolikor je starostna meja, da lahko nastopiš v svetovnem pokalu.

Opišite sodelovanje z glavnim trenerjem Matjažem Triplatom?

Zgledno. Matjaž Triplat je mlad, inteligenten, izobražen, dosleden in poln energije.

Kako ste se znašli v vlogi trenerja?

Vprašajte šefa Matjaža Triplata ali dekleta. Sebe ne bom ocenjeval, je pa dejstvo, da uživam v tem poslu. Na skoke sem začel gledati povsem drugače, nikoli se ne bom nehal učiti.

Do kakšnih spoznanj ste prišli kot trener?

Za kariere skakalcev bi bilo veliko bolje, če bi bil najprej trener in šele nato skakalec, ker bi na nekatere stvari gledal drugače. So stvari, ki bi jih zdaj, ko imam trenersko znanje, osebno preizkusil, da vidim, kakšne so nato posledice.

Kaj je težje: biti skakalec ali trener?

Trenerska je zahtevnejša. Veliko več moram razmišljati, doma sem precej manj časa kot takrat, ko sem bil tekmovalec. A tudi ko sem doma, nisem doma, ker moram razmišljati o skokih, sem na telefonu...

Ali sploh utegnete pogledati tekme moških za svetovni pokal?

Zelo redko, ker ni časa, saj imajo dekleta tekme sočasno kot fantje.

Pogled na dosežke slovenskih fantov v letošnji zimi je lep.

Zelo sem vesel uspehov, ker je to dobro za celotne slovenske skoke, predvsem pa za Janusa, ki je super trener. Pokazal je tisto, kar sem jaz o njem kot vrhunskem strokovnjaku vedel že dolgo časa, saj me je treniral in mi je dajal priložnost, ko sem bil v težavah.

Ali vas kdaj zamika, da bi oblekli kombinezon in se odpravili na zaletišče?

Velikokrat. Težava je v tem, da mi zmanjkuje časa, da bi šel skočit za lasten užitek. Nazadnje sem za svojo dušo skočil oktobra v Kranju na plastiki. Veliko sem v Elanu, s seboj vozim smuči, da bi jih pripravil za skoke na snegu, pa se mi vedno nekam mudi, zato mi še ni uspelo, da bi smuči sploh pripravil za zimo. Glede vrnitve na tekmovanja si ne delam utvar, ker konkurenci glede na odvečne kilograme ne bi prišel blizu. Me pa zanima, da bi prvi preizkusil skakalnico, ki bo v Planici zgrajena tam, kjer je bila nekoč Bloudkova.