Dr. Zora Konjajev, partizanka, zdravnica in znanstvenica

»Zelo me je prizadel transparent, na katerem je pisalo '1991 up, 2013 obup', saj je pravi odraz sedanjega stanja. Ob osamosvojitvi se nam je spremenil ekonomsko-politični sistem, ne da bi se tega zavedali. Nihče ni nikogar vprašal, v kakšnem sistemu bi želeli živeti. Naenkrat je bil uveden najbolj radikalen in poguben neoliberalizem, ki ga je sam Milton Friedman pred smrtjo označil kot skrajno nepravičnega. Neoliberalizem demontira vse, kar je ustvaril socializem: javno zdravstvo, šolstvo, kulturo... To ima za ljudi strahotne posledice, silno razslojevanje in razkorak med zelo bogatimi in zelo revnimi. K temu je v Sloveniji pripomogla v mnogih primerih tudi nepotrebna in krivična denacionalizacija, ki je vračala premoženje, pridobljeno v fevdalnih časih, in tudi premoženje, ki je bilo poplačano že v stari Jugoslaviji. Pa ne samo to. Ker so banke dajale posojila brez poroštev, smo danes na tem, da bomo davkoplačevalci reševali 4-milijardni primanjkljaj, v katerega so všteti tudi dolgovi mariborske škofije. Je to pravna država, če ne preganja finančnih mahinacij? Našo državo uničujejo plačilna nedisciplina, neprimerna davčna zakonodaja, utajevanje davkov in korupcija, ki so se ugnezdili v vse pore našega življenja. Zakonodaja je omogočila prilaščanje velikega premoženja, ki so ga v desetletjih s skupnim, zelo trdim delom in odpovedovanjem ustvarili delavci, ki so naenkrat brez pravic.«

Živimo v pravi partitokraciji, ki je za nas pogubna. Državni zbor, ki naj bi bil višek zagotovila za demokracijo, pri nas ne deluje. Imamo kar nekaj poslancev, ki so zaznamovani s kriminalnimi dejanji. In tudi preostali niso pošteni, saj ne zastopajo volje ljudstva. Glasujejo, kot jim ukažejo vodje stranke in ne po svoji vesti, kar je pogubno. Tako lahko zakone, ne glede na to, ali so bili dobri ali ne, menja vsaka nova oblast.

Tako se gremo leve in desne, kar pa zelo, zelo podpira katoliška cerkev. To je voda na njen mlin, ker ne opravlja svoje naloge. Čeprav je cerkev ločena od države po ustavi, se silovito vtika v politiko. Tako kot stranke naročajo svojim ljudem, kako naj glasujejo v parlamentu, tako cerkev svojim vernikom naroča, koga naj volijo. Prav zato, ker je zaradi strahotnega finančnega škandala mariborske škofije in primerov pedofilije omajan cerkveni ugled, postaja vse bolj militantna. Ni prav, da podpiramo diskriminatorni položaj katoliške vere v primerjavi z drugimi verskimi skupnostmi v Sloveniji.

Res je. V naši družini so bile glavne vrednote poštenje, trdo delo in skromnost. Vseh pet otrok, štiri punce in najmlajši brat, smo, ko smo začeli dozorevati, začeli spoznavati krivice. Jaz sem hodila na klasično gimnazijo v Ljubljani. V času klerikalne vlade nismo imeli prostih nedelj, ker smo morali k maši v Križanke. Vodili so zelo strogo evidenco. Ko smo začeli študirati, smo vse sestre in brat spontano obračunali z vero. Še bolj pa se je to odrazilo med vojno, ko sta poleg nas otrok tudi starša, ki sta bila aktivista OF, obsojala ravnanje katoliške cerkve in še posebej škofa Rožmana. Ravnanje, ki je povzročilo bratomorni boj – ne državljanske vojne, saj se je partizan boril s SS-vojakom, žal slovenskega rodu. Ta odklon od vere se je še bolj pokazal v partizanih, kamor nas je šlo vseh pet otrok. Nihče ni pritiskal na nas, oči nam je odprl dotedanji krivični družbeni red. Borili se nismo samo za svobodo, ampak tudi za pravičnejšo družbeno ureditev.

Slovenci smo se že znašli v strašni situaciji, ko nam je bil namenjen genocid. Ko je bilo popolnoma utopično, smo se znali taki strahotni sili, kot sta bila italijanski fašizem in nemški nacizem, upreti. Rodoljubi smo se odločili za boj proti okupatorju, preostali Slovenci pa so se pod krinko, da se borijo proti komunizmu, udinjali SS. Zato se je razcepljenost na leve in desne leta 1945 logično nadaljevala. Ne smemo pozabiti, da se je začela s škofom dr. Antonom Mahničem, ki je ob koncu 19. stoletja razdelil Slovence med poštene katolike klerikalce in svobodomiselne liberalce. Jaz sem to doživljala kot dijakinja in študentka, saj sem se rodila leta 1921, in moram priznati, da je bilo kar hudo.

Vsa ta zadnja leta, ko se je dogajalo demontiranje socialne države, me je motilo, da smo vsi skupaj molčali. Zato sem vesela, da se je družba zganila, čeprav se zavedam, da bo treba proteste artikulirati. Za zdaj pravih rešitev še ni. Tudi ideja o predčasnih volitvah mi ni simpatična, saj bodo v državnem zboru spet samo malo premešani dosedanji poslanci. V tem trenutku pogrešam odločno besedo predsednika države, ki je ne slišim. Borut Pahor igra mesijansko vlogo, ki bi bolj pripadala cerkvi. V kočljivih zadevah se stalno izmika, ne da bi povedal svoje mnenje. Dolžnost predsednika države je, da se zelo jasno opredeli v primeru suma korupcije premierja in predsednika največje opozicijske stranke v parlamentu.

Vedno, čisto na vse. In na referendume tudi.

Med kandidati, ki jih volimo, so razlike. Če ostaneš doma, daš priložnost za zmago tistim, s katerimi se sploh ne strinjaš. Zato je treba voliti, če hočete tudi samo zato, da zmaga manjše zlo (smeh). Še manj pa razumem brezbrižnost pri referendumih. Popolnoma nerazumljivo zame je bilo, da je propadel tako moderen zakon, kot je bil družinski zakonik. Če nekako razumem, da se z njim niso strinjali starejši, pa se ne morem pomiriti, da je propadel zaradi volilne abstinence mladih.

Moj odnos do volilne pravice je gotovo zelo čustven. Izvira iz Bele krajine, kjer je bila na osvobojenem ozemlju že med drugo svetovno vojno vzpostavljena civilna oblast z vodilnim Slovenskim narodnoosvobodilnim svetom (SNOS), kar je bil zametek vlade. Tam smo ženske prvič dobile volilno pravico! Verjetno mi ta izkušnja tiči pod kožo.

Slovenija je bila po vojni razrušena, menda je bilo požganih 37.000 hiš. Prebivalstvo je bilo zdesetkano. Zdravstvena politika je bila zelo razumna, saj si je za prednostno nalogo zadala varstvo žena in otrok. Ustanovili so porodnišnice, otroške oddelke pri bolnišnicah in ogromno dispanzerjev, ki so bili polivalentni in so se posvečali zdravju žena, nosečnicam ter otrokom. S cepljenjem so na primer zaščitili otroke, ki so prej umirali za davico. Potrebovali so pediatre, ginekologov je bilo dovolj. Ahčin me je, tako kot še nekaj mojih kolegov iz letnika, poslal na pediatrijo. Imela sem srečo, da sem prevzela nedonošenčke in novorojenčke in sem imela povezavo s porodništvom.

Žensko vprašanje ni dobro rešeno. Statistike kažejo, da imamo v Sloveniji več izobraženih žensk kot moških, a to se ne odraža na vodilnih položajih, še manj pa v politiki. V vladi imamo samo eno ministrico.

Verjetno bi bile potrebne, saj bi le tako lahko premagali še zelo patriarhalno mentaliteto, pa tudi cerkev, ki ima svoje prste vmes. Kaj pa je politika? To je urejevanje našega celotnega življenja. Zato, ker smo ženske bolj izobražene in direktnejše, izkušnje vodenja in sklepanja kompromisov pa se priučimo v družini, bi bile skoraj gotovo bolj učinkovite kot moški. A žal pri nas še ne gre, čeprav so izkušnje skandinavskih dežel, ki imajo 40 odstotkov žensk na vodilnih položajih, dobre. Očitno tudi ženske doprinašajo k temu, da so uspešnejši od nas. Kako izrazita je diskriminacija pri nas, vidimo že po tem, da ženske še službe ne dobijo, če prej ne podpišejo, da ne bodo šle na porodniški dopust. Ženske in otroci, če živijo v revščini, vedno trpijo, v miru in v vojni. To je krivično.

Je in, kot kaže, jo bomo kmalu tudi dobili. Na neki način me je vseeno strah, kako se bomo izkopali iz te ekonomsko-politične in moralne krize. Ljudje poleg svobode potrebujemo tudi občutek varnosti, ki pa ga danes, žal, nimamo več.