V prvi vrsti zato, ker se noče razpustiti mestni svet, v katerem uživajo Kanglerjevi večino, s katero lahko ožigosani »črni kozel« še naprej udobno vlada in kadruje iz ozadja. Drugi škodljivi dejavnik je okoliščina, da bo županski mandat trajal le do prihodnjih rednih volitev jeseni 2014, v tem času pa bo v mestu, v katerem je tako rekoč vse narobe, mestna blagajna pa izropana, težko postoriti kaj učinkovitega, s čimer bi si novi župan zmogel zagotoviti prednost pred bodočimi izzivalci.
V takšnih negotovih razmerah so redko kateri prekaljeni politiki ali drugi sposobni in ugledni kandidati pripravljeni prevzeti odgovornost za vodenje mesta. Temu primeren je seznam oseb, ki so doslej napovedale svojo udeležbo na predčasnih volitvah mariborskega župana. Izmed osmih kandidatov sta dejansko izvoljiva bržkone zgolj dva, če največja vladna stranka SDS ne bo v zadnjem hipu predstavila kakšne zanimive osebe.
Že zgolj zaradi dejstva, ker je kandidat stranke, ki ta čas v Sloveniji doživlja močan vzgon javnomnenjske popularnosti, bi moral biti na papirju favorit Matevž Frangež, državnozborski poslanec Socialnih demokratov. Politične kilometrine ima več kot dovolj, retorike se je naučil že pri bivšem županu Borisu Soviču, v predvolilni tekmi lahko računa tudi na dobro utečen propagandni aparat stranke.
Kljub 34 letom je že star obraz na mariborski politični sceni, kar utegne biti Frangeževa največja hiba, saj ulica, ki je Kanglerja odnesla na politični odpad, vseskozi terja nove nestrankarske kandidate. Zato je Frangež, ki ga prijatelji kličejo M. G., menda zaradi neljubega dogodka pri odlagališču odpadkov v Dogošah, ko je neki krajan za njim zavpil »Ej, mali gologlavi!«, v socialnih omrežjih pogosta tarča neslanih komentarjev. Negativna referenca zanj je tudi ta, da ni nikoli končal fakultete, čeprav je bil dolgoletni študentski vodstveni funkcionar.
Če bi na volitvah 17. marca štela formalna izobrazba, bi Frangeža gladko prekašal 21 let starejši doktor socioloških znanosti Andrej Fištravec. A to ni bistveni kriterij izvoljivosti za župana. Mariborčan, ki je že več kot dve desetletji član civilnodružbenih gibanj, bo moral znati volilce prepričati, da ima dovolj znanja, volje in vztrajnosti za prevzem tako zahtevne funkcije. Kar ne bo enostavno, ker se je Fištravec v preteklosti že večkrat predstavil kot osebnost, ki se težko na daljši rok posveča suhoparnim opravilom, ki ne vznemirjajo njegovega uma. Prav zaradi teh svojih značajnih lastnosti je pred leti izgubil zaposlitev na Univerzi v Mariboru, ko so mu očitali, da premalo svojega akademskega časa posveča znanstvenoraziskovalnemu delu.
Cokla vseh neodvisnih kandidatov pa je zbiranje 812 glasov podpore. Človek bi pomislil, da je enostavno zbrati teh nekaj lističev v mestu s skoraj 94.000 volilnimi upravičenci, ki je s svojim uporniškim duhom spravilo na noge celotno Slovenijo. Kje pa! Eno je namreč protestirati in v (več)tisočglavi množici vzklikati »Gotof je!« ali »Mi smo Maribor!«, nekaj povsem drugega pa je oditi med delovnikom na občino, izpolniti formular in se postaviti v vrsto pred pisarno upravne enote, kjer uradnica overi podpis podpore.
Apatija v Mariboru ni izpuhtela, pravzaprav se je celo poglobila, ker ni več poosebljenega dežurnega krivca za vse, kar je (šlo) narobe. Če bi se razpletlo, da bo seznam kandidatov za župana klavrn, bo občutek nemoči in brezizhodnosti – ob poglabljajoči se gospodarski krizi in socialni bedi – med ljudmi še hujši.
