Kennedy je na albumu Slash odpel dve pesmi: Back From Cali in Starlight – obe sta stalni člen repertoarja na trenutni turneji. Prva skladba je bila tista, s katero je pokazal svoj rockerski duh, skupaj s Slashem sta ustvarila himno albuma Slash, od tod toliko zaupanja za snemanje celotnega albuma.
AL se začne z istoimensko pesmijo. Rockfunk kitarski uvod narekuje hiter ritem, ki ga kasneje pospremi visoko petje novega »frontmana« v ekipi. Ta naključni ženski namiguje na apokaliptično ljubljenje, za katerega imata samo minuto časa, saj bo svet zaradi svoje dekadentnosti šel v pogubo. Po imenu sodeč je One Last Thrill samo nadaljevanje predhodnice. Življenje lirskega osebka je monotono, brezupno, z osemurnim delovnim časom, zato še zadnjič želi okusiti adrenalin, ki ga je doživljal kot mladostnik. Pesem bi bila vokalno izvirnejša, če bi refrene stopnjevali z višino glasu. Tako pa so kitice tiste, ki so visoke, v refrenih pa se pojavi nasneto dvoglasje, kjer prevladuje nižja intonacija. Vse pesmi vsebujejo svojevrstne solaže skodranega kitarista. Te po večini temeljijo na bluesrocku, kjer se slišijo Slashevi zadnji izžeti atomi energije, da je njihov ton tako popoln za takšno zvrst, kot je.
Standing In The Sun je pesem, ki smo jo lahko slišali tudi v naši prestolnici. To je primer pesmi, kjer je Kennedy svojo nalogo opravil odlično. Pravo skladje vsega, brez nepotrebnega naprezanja v želji, da bi dosegel najvišje tone. Refren dobro dopolni kitico, ki govori o dekletu, ki je tema v svetlobi. Kennedy pravi, da bi lahko stala na soncu, a bi vseeno deževalo.
You're a Lie je bil prvi močno pričakovani singel nove zgoščenke, a je ena manj zanimivih pesmi na celem albumu. Tudi rif v primerjavi s Slashevimi preteklimi deli ni nič posebnega. Sama struktura pesmi se drži standardov za rock single: kitica, refren, kitica, refren, solo in refreni do konca. No More Heroes, pesem, ki govori o hitrosti spreobračanja svojih herojev v nasprotnike. Kot bi apeliral na politiko, ki se velikokrat izkaže za lažno sprenevedanje, polno obljub. Skladba vsebuje enega bolj agresivnih refrenov na albumu. Akordična sestava mu da temačen prizvok in ustvari kontrast v primerjavi s kitico, ki je nežna. Slash tu zaigra značilen rif s posameznimi notami tako kot pri Sweet Child O'Mine.
Halo je prva pesem na večini koncertov Slasha in The Conspirators. Slash, Todd Kerns (bass), Brent Fitz (bobni) in Frank Sidoris (ritem kitara) ustvarijo temačen uvod, primeren za začetek koncerta. Kolikor agresivna zveni inštrumentalno, toliko jo vokal med kiticami popolnoma ublaži. Agresijo spet pridobi nazaj s skorajda koračniškim refrenom, ki govori o nuji po prizemljanju človeka in njegovega obnašanja, ki ga Kennedy označi za svetniški sij – halo.
Album je izredno zanimiv zaradi danes nenavadnega načina snemanja. Producent je bil, kot na prvem, zopet Eric Valantine. Ta je »natreniral« ekipo, da so se skladbe naučili do potankosti in jih posneli v enem prostoru kot skupina. Brez dodatnih nasnemavanj ritem kitar ali vsakega instrumenta posebej. Edino nasneto so bile solaže in vokali. Vse ostalo je surovo, prvinsko, izvirno in nostalgično, saj so nekoč vse snemali na takšen način. Tako je moč slišati tudi napake ali govorjenje pred pesmimi. Poleg tega je bilo vse posneto na trak, kljub temu da bi lahko ubrali digitalno bližnjico. A fantje so že »stari mački« in vedo, kaj naredi album izviren. To je največji plus albuma in nasploh občudovanja vredno v rock glasbi. Tako tudi nastaja »kemija« znotraj skupine.
Anastasia se začne s tiho, intimno klasično kitaro – kot Saint Is a Sinner Too iz albuma Slash. Nato vstopi kitarski rif z neoklasičnim, baročnim pridihom. Ta je odlično vpet v drugačno: v rock molovsko balado. Skladba je eden vrhuncev albuma in tudi preteklega koncerta. Nekaj še nikoli slišanega pri Slashu. Enako kot pri prvi je Kennedy zamenjal vrstni red vokalnega stopnjevanja pesmi. Refren je sicer zelo udaren, a to predvsem zaradi dobre produkcije in dvoglasja. Kitica je, kljub dobri izbiri tonov, previsoka za petje, tako zmanjka manevrskega prostora. Slash na koncu pusti podpis z večminutnim solom, ki se giblje vse od bluesa do orientalskih vplivov. Tudi Ljubljano je osrečil in ji po več minut dvoril s svojimi solažami. Nekaj za kitarske sladokusce. Anastasia tako prevzame vlogo himne albuma.
Slash se trenutno še mudi na turneji, pripravlja pa že nov album, ki ga ponovno želi posneti s skupino The Conspirators.
OCENA: +3
