Rockovski kvartet Werefox tvorijo preverjeni kadri prekmurske alternativne rock scene – člana Psycho-Path, pevka Melanija Fabčič - Melee in eden prodornejših rockovskih kitaristov na Slovenskem Sašo Benko - Bekko, v navezi z ritem sekcijo Sphericube, basistom Manuelom Hahnom in bobnarjem Davidom Halbom. Bolj kot reference štejejo v njihovem primeru kilometrina, projekti, posnete plošče in nabrane izkušnje, ki so veliko pripomogle k hitri dozoritvi zaokrožene glasbene govorice v vsega dveh letih.
Tako kot z veliko žlico zajemajo iz sklede zgodovine rocka, vanjo s še večjo žlico vračajo. Osupljivo so zaobjeli opus vplivov, jih prepletli v parafraze in jim skozi strukturno mogočne in zapletene skladbe dali dostojen odmerek avtorskega pečata. Preplet številnih pop in rock indikatorjev uspešno krotijo ter si jih podrejajo; pri seciranju in lepljenju nalezljivih rifov ter melodij so inovativni in pristni. Čeprav se skozi ploščo srečujemo z zanimivimi in tudi nepričakovanimi prehodi, pesmi tečejo brez naglice in prav nič sunkovito. S sofisticirano spoliranostjo so s producentom plošče Pluegom zapeljali v sfere zapeljivega popa, vendar masivne zvočne gmote, sploh pa zaključni del plošče, prepričajo, da imamo opraviti z dorečenim rockovskim albumom, ki nadaljuje zapuščino darkerske linije rocka Southern Death Cult, Siouxie & The Banshees ali X-Mal Deutschland. Skozi Werefox se presnavlja marsikaj, med drugim so kot posrečen križanec ljubljanskih postdarkerjev Niowt in velenjskih posthardkorovcev IN4S (It's Not For Sale). Ko zadiši po Cranberries, Throwing Muses, Pearl Jam, Black Keys, Muse, Liars, PJ Harvey, Wovenhand, EKV, Oneidi, Walkabouts ali Jacku Whitu, so to le mimobežni detajli in podzavestni utrinki, s katerimi širijo ustvarjalne horizonte.
Vrlina Werefox je v fluidnem razvijanju pesmi. Njihova dramatična živopisnost je zagotovo v veliko spodbudo Melee pri novih pevskih potegih. Z njimi dodaja plošči dodatnega lisičjega šarma; s subtilno interpretacijo odpira vrata celotni skupini. Ritem sekcija na trenutke sicer ne deluje dovolj odločno in za korak zaostaja, kar pa zvoku na srečo ne odžira čvrstosti in prodornosti. Po zaslugi kitarskega mojstra Bekka, ki je poln liričnih domislic in drznih rešitev, se nam mimo ušes odvrtijo utrinki iz različnih rockovskih epoh, od kozmične Amerike do ostrega, naelektrenega kitarskega šusa, od težkega grunge rifa do intimne pop harmonije, od neilyoungovskega hurikana do metaliziranega postrocka. Njegovo aranžmajsko liderstvo je nevsiljivo in nikoli ne zapade v egotrip arogantnega solerja. Te male kitarske mojstrovine ne bi bilo brez notranje homogenosti in raziskujočega duha celotnega kvarteta.
