Tudi včeraj, četrt stoletja pozneje, Janše ni bilo na Kongresnem trgu, saj je – prav tako neprespan kot leta 1988 – ostal ujet v Bruslju. »Nadomeščanje ni mogoče,« je prek videonagovora sporočil udeležencem shoda Zbora za republiko. Seveda, Janša je nenadomestljiv. Glasbeniki v narodnih nošah so mu v tolažbo zaigrali venček poskočnih.
Predsednik vlade je imel na začetku svoje politične kariere dobre možnosti za to, da postane rokenrol legenda. Ideje, ki jo je tedaj predstavljal, niso podpirali samo Pankrti, ampak še vrsta svobodomiselnih poetov, ki jim je monotoni ritem bobnov (vojaške) godbe povzročal težave. A Janša je medtem – to je bilo včeraj pač očitno – dozorel v ikono turbofolka. Namesto v rokenrol, prvovrstni izraz svobode duha, se je ujel v dihotomijo valčka in polke. Pankerji pa so, kako simbolično, Janši igrali na trgu med Cankarjevim domom in parlamentom za to, da bi šel nazaj v zapor.
Krog Janševe zgodovine je sklenjen. In skleniti se drugače ne bi mogel. Razlika med zborovanjem Zbora za republiko, ki je bilo zborovanje stranke SDS, in popoldanskim protestom pred parlamentom je namreč v organizacijski strukturi.
Prva je vertikalna. Zanjo je pomembno mesto na lestvici. Zvoki klarineta so poskočili z odra v ograjeni parter in se ujeli v ušesa strankarskih veljakov, ki so tam, z varnostno ograjo ločeni od ljudi, poosebljali odmev tistega, kar so v svojih govorih sporočali politični veljaki, ki so na odru sedeli na še enem, manjšem odrčku. Čisto zgoraj je bil velik ekran, od koder je v dominantnih tonih fašizem, kapitalizem, holokavst in povojne poboje prepletal vodja. Ljudje so bili spodaj in zadaj.
Pred parlamentom ni bilo nekaj ur pozneje slišati nič podobnega. Pank, hardcore, rap, rokenrol, etno in kar je še protestniških glasbenih izrazov ne temeljijo na lestvicah, dominantnih in podrejenih tonih, ampak so brez utesnjujočega reda počasni ali hitri oziroma tihi, glasni in kričeči. Protesti so horizontalni, ker izvirajo iz ljudstva, ki mu nihče ne narekuje. To je tisti trdi oreh, ki ga oblast ne zna streti, saj si ne zna predstavljati, da obstaja družba, ki je nihče ne vodi, pa vseeno deluje.
Ljudje so bili na Trgu republike povsod – spredaj, zadaj, zgoraj in spodaj. Zato, kdor se ni zares potrudil, včeraj ni mogel videti nastopajočih kulturnikov, igralcev, pesnikov, glasbenikov ter govornikov, hendikepiranih, izbrisanih, upokojenih, nevladnih, civilnodružbenih. Tam ni bilo odra in ne ekrana, ki bi jih raztegnil v nadnaravne dimenzije. Nastopajoče je povsem pre-krila dvajsettisočglava množica. Slišati je bilo le njihov glas, ki se je zaletaval v parlament.
Glasovi dopoldan in glasovi popoldan so resda govorili podobno – o ukradeni državi, o državi, ki ni pravna in ne varna. A pred parlamentom so imeli govorniki v mislih ekonomsko in socialno varnost, na Kongresnem trgu pa varnost politične elite.
In na tej točki se je praznik zlil v harmonijo. Obe množici, dopoldanska in popoldanska, pojoči Zdravljico, sta bili na isti, prostrani strani varnostne ograje. Različnost pogledov ni bila bistvena, saj so razlike med mnenji in kulturnimi okusi protestnikov pred parlamentom gotovo večje od razlik med mnenji in okusi dopoldanske in popoldanske množice.
Na drugi strani jeklenih rešetk pa so se le še utrjevali tisti, ki ne vedo, kam bi šli, če ograje nenadoma ne bi bilo več. Hm. Tu bi se prilegel Mozart. Rekviem.
