Zadnjih nekaj let Slovenci vse bolj odkrivamo, da pivo ni enako pivu in da ima prav tako kot v vinorodni Sloveniji mnogo bolj razširjeno in cenjeno vino tudi pivo svojo tradicijo in skrivnosti. Hkrati vzrok in posledica tega miselnega premika je vedno širša ponudba različnih vrst piva v trgovinah, gostilnah, barih in pivnicah. Tujim znamkam iz tradicionalno pivskih dežel – Nemčije, Češke, Anglije, Belgije in Irske, na primer – se pridružuje vse več slovenskih piv iz vedno večjega števila malih pivovarn pri nas. Teh je zdaj že okoli 30.
Avstralska človeška ribica
»Kultura pitja piva v Sloveniji se je v zadnjih petih letih precej povišala,« pravi Jan Ledinek, pivovarski mojster pri Human Fish Brewery, ki je z letnico nastanka 2008 ena mlajših malih pivovarn pri nas. »Prav tako obstaja kar nekaj pubov s ponudbo več kot sto vrst piva. Ljudje začenjajo razumeti drugačne vrste piva in vedo, kaj lahko od njih pričakujejo.« Nadvse »drugačna« za slovenski okus so tako imenovana piva zgornjega vrenja (bolj znana pod angleško oznako ale), ki se jih proizvaja – pa tudi pije! – pri višji temperaturi kot bolj običajne ležake (nemško lager), piva spodnjega vrenja. »Varimo predvsem piva vrste ale. Zmeraj imamo na zalogi tri vrste piva (pale ale, stout, red ale) in pa eno sezonsko: pšenično, india pale ale, winter ale...,« opiše Ledinek njihovo ponudbo. Za presežek angleščine je kriv lastnik in direktor Human Fish Breweryja, Avstralec Matthew Charlesworth, ki se je po selitvi v Slovenijo odločil odpreti malo manj tradicionalno pivovarno in se preizkusiti na trgu z novimi okusi. Pogum si je vlival s stavkom: »Česar ne bom mogel prodati, bom lahko spil.« Toda glede na to, da nameravajo mesečno proizvodnjo povečati s 3200 na 6000 litrov, večine svojega piva očitno vseeno ne bodo prisiljeni spiti sami.
Velikani se bojijo rokovnjača
Leta 2005 je svojo pivovarno na Lukovici odprl Vinko Pirnat - Cene, zdaj pa njen lastnik, direktor, pivovar in, skratka, edini zaposleni razmišlja, da bi svojo ponudbo razširil s pivi, ki ponujajo bolj izrazite okuse in arome, kakršne trenutno prevladujejo v Angliji in Ameriki. Ker pa je v Lukovici tudi Čebelarski center Slovenije, bi lahko varil specialno medeno pivo. Za zdaj namreč pod imenom rokovnjač vari svetli in temni ležak po starih češko-nemških receptih, ki jih je nadgradil, kot sam pravi, z lastnimi izboljšavami. Večino ga proda v Gostilno Furman, v kateri hkrati tudi najema prostor za svojo pivovarno.
»Počasi se tudi v Sloveniji spreminja miselnost, da imamo na razpolago samo dve monopolni pivi. Ljudje vse raje poskušajo nove okuse in jih kombinirajo s primerno hrano,« izrazi Pirnat svoj pogled na razvoj kulture piva pri nas. »Veliko k temu razmišljanju pripomorejo časopisi in internet ter potovanja po tujini, kjer so domače pivovarne ponos posameznega kraja.« O svoji pivovarni s ponosom pove, da je ena od redkih malih pivovarn v Sloveniji, ki je v celoti plod domačega znanja in dela, od načrta do same izvedbe naprav, kotlov, zorilnikov, tankov in vse preostale opreme.
Ker je taka rešitev cenovno in tehnično ugodnejša, je na mestu vprašanje, zakaj tudi drugi niso ubrali podobne poti – ali med malimi pivovarji pri nas ni sodelovanja, povezanosti, cehovske solidarnosti? »Večina vidi v drugih samo konkurenco, nevarnost,« nekoliko trpko pove Pirnat. »Smešno je recimo tudi, da nas male pivovarje Union vidi kot konkurenco. Potreboval bi namreč trinajst let in več, da bi zvaril toliko, kolikor oni v enem dnevu.« Na mesec proizvede približno 1500 litrov piva Rokovnjač – poleti seveda nekoliko več, pozimi manj – medtem ko je Unionova povprečna mesečna proizvodnja skoraj osem milijonov (!) litrov.
Prvi med neodvisnimi: Adam Ravbar
V zgodovinskih virih sicer ne manjka omemb malih pivovarn na Slovenskem, a so bile vse bolj kot ne kratkega veka. Dokončno jih je zatolkla prva svetovna vojna, pa tudi družbeno-politične razmere po njej niso bile naklonjene malim pivovarjem. Ko govorimo o neodvisni Sloveniji, pa se Pivovarna Adam Ravbar v Domžalah verjetno upravičeno oglašuje kot prva mala pivovarna v Sloveniji, kajti njihov prvi mesec delovanja je bil hkrati zadnji mesec Jugoslavije. Pivo je na začetku pri njih varil češki pivovarski mojster Zdeněk Olejniček. Njegovega recepta se držijo še danes, čeprav je vmes pivovarno, ki je hkrati tudi gostilna in pivnica, od svojega očeta prevzel Dejan Smolnikar.
Ob mesečni proizvodnji 18.000 litrov so že tehtali, ali bi svoje pivo – svetli in temni ležak – prodajali na policah trgovin. »Naše pivo je nefiltrirano in nepasterizirano, brez dodanih konzervansov,« razloži Smolnikar eno glavnih prednosti piv iz malih pivovarn. »Kot tako ima kratek rok trajanja – le tri tedne, kar je premalo za trgovce. S pasterizacijo in filtracijo bi močno narasli stroški proizvodnje, trpela pa bi okus piva in njegov ugoden vpliv na zdravje.«
Domači hmelj, uvoženi sladovi
Slovenija je šesta največja svetovna proizvajalka hmelja, in četudi 85 odstotkov svojega hmelja izvozimo, ga še vedno ostane dovolj za vse potrebe naših pivovarjev. Povsem drugačna je slika na področju ječmenovega sladu: zadnja sladarna pri nas, v kateri je za svoje potrebe slad proizvajala Pivovarna Laško, se je zaprla leta 2000. Odtlej vsa slovenska piva temeljijo na uvoženih sladovih (povečini s Češke, iz Belgije in iz Nemčije), pri čemer uporabljajo mali pivovarji izključno ječmenov ali pšenični slad, v »industrijska« piva pa gre tudi znaten delež koruznega zdroba. Kot v mnogih drugih primerih se tudi tu postavlja vprašanje, zakaj se drugod proizvodnja sladu splača, pri nas pa ne.
Če odmislimo dobro vodo, ki je imamo v Sloveniji več kot dovolj, si poglejmo primer četrte osnovne sestavine piva. »V Avstriji se lahko zapeljete v pivovarno in vam dajo toliko odličnega kvasa, kolikor imate veliko posodo. Pri nas pa ga pivovarne skrivajo ena pred drugo,« nezavidljivi položaj oriše Vinko Pirnat. Govor je o kvasovkah za ležake, medtem ko kvas zgornjega vrenja Rokovnjač uvaža iz Belgije ali Avstrije, Human Fish pa celo z Irske.
