24-letna novopečena mamica je album 21 izdala že leta 2011, a je največje uspehe požel v preteklem letu. Pevka je rekorderka v mnogih pogledih. 21 je s 25 milijoni prodanih izvodov najbolj prodajan album v tem desetletju in še zdaj v blagajne prinaša največ denarja. Izvajalka je leta 2012 prejela 6 nagrad grammy, med njimi za album leta. Tako si z Beyonce deli prvo mesto med ženskami za največ prejetih najprestižnejših glasbenih nagrad v enem večeru. Album vsebuje 11 pesmi, od teh je 5 izredno uspešnih singlov, ki se zadnji dve leti še vedno radi vrtijo po radijskih postajah po svetu, tudi slovenskih.
Tu ne boste slišali elektronskih ritmov in petja, temelječega na, v žargonu: »audiotunu«. Ves izdelek je prežet s surovostjo odličnega ženskega kadilskega glasu, akustičnimi instrumenti kot sta klavir, akustična kitara ter z »gospelskim« petjem v ozadju. Vse to je zavito v blues in soul paket melanholičnega izliva čustev mlade umetnice. Pesmi so »sive« in žalostne kot platnica zgoščenke.
Bas boben in mistična vokalna spremljava
Album se začne z Rolling in the deep, enem najbolj predvajanih singlov v zgodovini sodobne glasbe. Skladba se začne s surovo kitaro in vokalom, ki ga spremlja globok udar bas bobna. Ta vokalu stopnjuje napetost do refrena, kjer ga v ozadju dokončno dopolni gospelski pevski zbor. Pri tem nastaja odmev Adelinih besed, kar daje poudarek povedanemu. Rolling in the deep je nalogo prve pesmi s svojo energičnostjo opravila z odlično oceno – ustvarila je še večje pričakovanje za naprej. Naslednji single Rumour Has It je še boljši, saj v Sloveniji komercialno nikoli ni bil preveč izpostavljen. Lahko rečemo, da se ga še nismo povsem »naposlušali«. Bas boben in mistična, ponavljajoča se vokalna spremljava, ki narekujeta melodijo, dajeta popolno podlago za Adelin glas, ki pripoveduje zgodbo govoric o sebi. Kako boljše nadaljevati album kot pa s še enim singlom? Umirjena klavirska skladba Turning Tables nakaže nadaljevanje zgodbe 21. Gre za nič kaj posebno, »radiu prijazno«, pesem o težavni ljubezni in razpadanju razmerja.
Na produkcijsko izpopolnjenem albumu niso samo žalostnike
Pravijo, da analogno še dolgo ne bo preseglo digitalnega. Glede na uspehe 21 se resnično lahko strinjamo. Album, ki je produkcijsko izpopolnjen, je nastal pod producentsko taktirko Ricka Rubina – enega bolj zaželenih producentov zadnjih 20 let. Osebo, ki je sodelovala z Red Hot Chilli Peppers, Metallico, Jay-Z, Public Enemy, Black Sabbath ... – torej praktično z vsakim, ki je kdaj dosegel večjo glasbeno prepoznavnost. Sam je znan po surovem in minimalističnem zvoku instrumentov, kar je tudi ena glavnih značilnosti 21.
Album je strukturiran tako, kot da bi ga razdelili po žanrih. Tu se pojavijo: single Set Fire To The Rain in He Won't Go ter I'll be waiting. Prva je močna, energična ljubezenska balada, polna strasti in bolečine. Druga je rithem and blues (R&B) skladba z razgibanim ritmom in inštrumentalnimi poudarki v refrenu, ki ritem samo še stopnjujejo. Tretja pa je pop-rock skladba o ljubezni, s klavirjem v ospredju in pihalno zasedbo v ozadju. Je izredno pozitivna pesem, ki ustvari kontrast in poslušalca po več žalostinkah nekoliko zbistri.
Strast bluesovskega petja
One And Only pa je poosebitev klavirskega bluesa. Lirski osebek trpi za ljubeznijo drugega in se izpoveduje ob počasnih ritmih nežnega udarjanja po bobnih in klavirske melodije. V petju se sliši »analognost« produkcije. Minimalističen pristop naredi izdelek resnično prvinski, kar je ideja bluesa – bolečino čim bolj realistično prenesti do naslovnika. Tu v ospredje najbolj pride gospelsko zborovsko petje, ki dopolnjuje Adelino že skorajda črnsko barvo glasu in strast blues petja. Pika na i pa je zvok Hammond orgel v refrenih, te pesem ponesejo 40 let nazaj. One and Only lahko prevzame vlogo himne albuma.
Album se zaključuje z vsem poznano pesmijo Someone Like You. Ljubezenska balada, ki je obnorela svet in pokazala, kako lahko minimalistična akustična skladba v »eri« preproducirane komercialne elektronske glasbe prodre na sam vrh in tam ostane vse do danes. Adele je v uspešnosti »Katie Melua na poživilih«, čeprav je slednja še vedno deležna svoje pozornosti. Zanimivo je, kako se v vrvežu tako velike priljubljenosti enega žanra – v današnjem obdobju elektronske glasbe – vsake toliko časa najde izvajalec, ki popolnoma izstopa s svojo glasbo in interpretacijo le-te, ter postane uspešnejši kot vsi ostali izvajalci skupaj. Ampak to je že druga zgodba.
Naša ocena: 4
