Zelo poostreni varnostni ukrepi ter nepopisna gneča v dvorani in novinarskem središču so zaznamovali polfinalni obračun gostiteljev in Slovencev. Med več kot 14.000 gledalci v dvorani Sant Jordi (čeprav ni bila razprodana, so preprodajalci vstopnice, za katere je bilo treba uradno odšteti od 50 do 100 evrov, prodajali z 20-odstotno povišico) je bilo tudi okoli 350 Slovencev in Slovenk. Bilo bi jih še več, vendar je letalo, ki bi moralo včeraj iz Benetk poleteti proti Barceloni ob 13. uri, pridelalo kar štiriurno zamudo in mnogi so zamudili na tekmo.
Slovenci, pri katerih zaradi rdeče luči, ki mu jo je najprej prižgala zdravniška služba, posledično pa seveda tudi selektor Denič, ni zaigral poškodovani Dragan Gajić, so se nekaj minut pred tekmo ogrevali tudi s plesnimi koraki na glasbeno uspešnico Magnifica, ki je donela iz zvočnikov v dvorani, »plesno šolo« pa je vodil Luka Žvižej. Že začetek tekme, na kateri je bilo v obeh reprezentancah skupaj kar šest dvometrašev (pri Slovencih dva, pri Špancih kar štirje, najvišji na igrišču pa je bilo Angel Montoro z neverjetnimi 212 centimetri), je napovedal, da bodo ples hitro zamenjali ostri in grobi prijemi na obeh straneh v obrambi.
V šestnajsti minuti je Slovenija zaostajala le za zadetek (7:8), a je sledilo že kar tradicionalno črno obdobje. Proti Rusiji je slovenski zaostanek sredi prvega polčasa znašal pet zadetkov (4:9, 5:10), enaka negativna razlika pa je nekoliko kasneje bila tudi proti Špancem. Potem ko slovenska izbrana vrsta pod taktirko kapetana Uroša Zormana (obračun s Španci je bil njegov 180. v reprezentančnem dresu) kar devet minut ni dosegla zadetka, so gostitelji v 23. minuti povedli z 12:7. Njihovo ofenzivo je selektor Denič uspešno ustavil z minuto odmora in na petnajstminutni odmor so njegovi fantje odšli le z minimalnim zaostankom.
A upanje in sanje o velikem finalu je odnesel prvi del drugega polčasa. Po cepelinu Jureta Dolenca in Boruta Mačkovška za zmanjšanje zaostanka na 14:15 je sledil neverjeten strelski post. Slovenci so v slabih 19 (!) minutah dosegli le dva zadetka, posledice pa so bile vidne na semaforju. Šest zaporednih zadetkov Špancev za vodstvo z 21:14 v 48. minuti je pomenilo konec uspešnega niza rokometne pravljice – po pregovorno pravljični sedmici je na osmi tekmi sledil prvi padec na trda tla. Španci so si dvakrat priigrali rekordno prednost osmih golov (23:15, 24:16), v končnici pa so jo Slovenci, čeprav bolj ali manj z rezervno garnituro, vsaj prepolovili.
»Ne, kljub porazu nisem razočaran, moji fantje pa so pošteno oddelali svojo nalogo. V obrambi smo igrali zelo dobro, precej slabše pa v napadu, kjer nam ni šlo. Dobro smo se pripravili na tekmo, ki za gledalce ni bila lepa. So pa zagotovo prišli na svoj račun pravi ljubitelji rokometa, saj je bila polna taktičnih zamisli. Španci, ki so nam pobegnili sredi drugega polčasa, imajo trenutno več znanja, moči in sreče kot mi,« je priznal selektor Boris Denič in dodal: »Skozi celotno tekmo sem iskal razpoloženega strelca z razdalje, ki bi razbil španski obrambni blok, a neuspešno.« Sebastian Skube ni uspel ponoviti dobre predstave s tekme proti Rusiji: »Znova smo imeli preveč padcev, ki so jih Španci znali izkoristiti. Na drugih tekmah se nam je velikem zaostanku uspelo vrniti v igro in zmagati v končnici, proti Špancem pač ne. Za bron nas čaka še težja tekma kot proti Špancem. Prepričan sem, da nam je ostalo dovolj moči, imamo pa tudi veliko željo. Borimo se za kolajno, pred nami je nova, velika priložnost. Verjamem, da bomo na igrišču pravi.«
