»Naš čas golta človeško dušo, na oltar postavlja uspeh, tekmovalnost in videz. Ni mu mar za človekove pravice, čeprav si jih za alibi marsikdaj sposodi,« so v spremno knjižico zapisale kombinatke. Ko ne pojejo, se ne izogibajo angažmaju. Svoj glas so dvignile za družinski zakonik. Iz svojega pesemskega arzenala v vsaj šestih jezikih so na album med drugim uvrstile skladbe Če zapojemo veselo, Hej brigade, Bilečanka, Jutri gremo v napad skupaj z Nabrusimo kose, ruskima Katjušo in Sestre, le k soncu, svobodi, italijanskima Bella ciao in Bandiera rossa, špansko No pasaran pa tudi Power To The People Johna Lennona in Einheitsfrontlied Bertolta Brechta. Kantavtorica Ksenija Jus, ki tudi poje v zboru, je zanj napisala avtorsko besedilo Pesem upora, melodijo zanj pa je prispeval skladatelj Drago Ivanuša. Pesem, ki so jo v zadnjih mesecih posvojili protestniki, najdeva presežno idejo v tem, da ni budnica nacionalnih občutkov, ki poziva, recimo, k žrtvovanju za »višjo stvar«. Ne iznajdeva tudi sovražnika na dveh nogah, v dialektiki s katerim bi izklesala svoje stališče. Če si ploščo zavrtite znova, se sklepna Internacionala lepo prelije v uvodno Pesem upora.
Prav neoprijemljivi duh časa je prvi tiran, ki ga gre odstaviti s prestola, da bi njegovemu zgledu sledili drugi samodržci. Pesem upora poudarja tisto, kar je skupno človeškim bitjem, ne glede na to, kje na tej zemeljski obli smo se po spletu okoliščin znašli: v kljubovanju vedno znova najdemo svoj ponos, v skrbi za drugega prepoznamo solidarnost in šele takrat lahko »misli premnogih, ki sejejo strah, spreminjamo v barve vseh človeških ras«. Še vedno pa velja, da je s pesmijo v ušesih absurd življenja malce znosnejši in skoraj pozabljene vrednote zavezujoče tudi takrat, ko se zdijo vnaprej izgubljene ali enkrat za vselej priborjene.