»Otroci ne vedo več, od kod meso in mesni izdelki, starejši pa tudi nimajo več priložnosti obujati spominov na koline, ki so bile nekoč na podeželju zelo priljubljen, vesel in sploh največji kmečki praznik,« je na četrtem prazniku kolin v Komendi ugotavljal predsednik tamkajšnjega turističnega društva Vid Koritnik. Ocenil je, da tudi pri njih po starih običajih praznujejo koline le še na eni ali dveh kmetijah, drugod pa meso zvečine na hitro pospravijo v zamrzovalno skrinjo. Na pomoč pri pripravi klobas in drugih mesnih dobrot, ki bogatijo ta ljudski praznik, tudi skoraj več ne vabijo sorodnikov in sosedov; teh prav tako ne obdarujejo več z mesnimi dobrotami, saj ni več bojazni, da bi se te pokvarile. Da pa ta priljubljen stari običaj le ne bi šel povsem v pozabo, so se v Turističnem društvu Komenda odločili, da ga bodo obudili ter nanj vsako leto povabili šolarje, ki ga še nikoli niso doživeli, in starejše, ki bi radi znova okusili spomin na največji kmečki praznik, ki so ga imenovali tudi svinjski praznik, domači praznik, furež, klanje ali koljerija.
Prašič ne zraste v trgovini
Koline pa seveda ne obsegajo le klanja prašiča in izdelovanja mesnih izdelkov, ampak so hkrati drama in vesel družinski praznik, zatrjujejo člani komendskega turističnega društva, ki so četrti prikaz kolin po starem običaju izpeljali kot že dobro uigrana ekipa. Tako so že na predvečer praznika, tokrat na svoji novi, lepo urejeni Koželjevi domačiji na Gori pri Komendi, pripravili prostor in pripomočke, obarili riž, ješprenj in proseno kašo za krvavice, pripravili začimbe, kot so majaron, sol, poper, čebula in česen, našteva Veronika Škrlj, tajnica TD Komenda, ki kolin še ni pozabila, saj jih vsako leto v nekoliko okrnjeni podobi prirejajo tudi doma.
»Prašičev več ne redimo, jih raje kar kupimo,« pove, mož Andrej Škrlj pa doda, da večino mesarskega posla opravi sam, saj se je potrebnega znanja izučil na kmetiji Koreno nad Krašnjo, kjer je bil v rejništvu. Na komendskem prazniku pa si zaviha rokave skupaj z mesarjem Robijem Dobravcem iz Prevoj, ki je bil nekoč celo njegov pripravnik. Oba ugotavljata, da pravih kolin na vasi danes skoraj ni več, saj jih starejši brez pomoči mladih ne zmorejo, mladi pa raje kupijo svinjsko polovico in jo čim hitreje pospravijo v zamrzovalno skrinjo. »Zato pa danes mladi mislijo, da prašič zraste v trgovini in da meso pride kar s trgovinskih polic,« se pošalita mesarska mojstra. Andrej doda, da pri njih doma vsako leto naredijo okoli 120 krvavic, 70 pečenic in 35 salam. »Pa pravo domačo šunko tudi naredimo,« spomni Veronika in z nasmeškom doda, da jim ta za pusta in veliko noč še kako tekne. Tako kot tudi druge dobrote, ki jih največkrat delijo z gosti.
Podobno so dobrote kolin minuli konec tedna teknile tudi kakim sto šolarjem in varovancem Ince Mengeš in popoldne še približno 150 domačinom, ki so se udeležili komendskega praznika. V društvu so namreč na pokušino mesnih dobrot in domačega kruha povabili prav vse krajane in vabila razposlali na 1800 naslovov.
Koline so trajale več dni
Na dan kolin, ki so bile vedno vsaj dvodnevni, če ne kar tridnevni praznik, so tudi na Koželjevi domačiji člani društva že navsezgodaj zakurili kotle za vročo vodo in po zakolu oba pujsa omavžali, dali iz kože, razkosali meso, obarili drobovino za krvavice, dobro (in z repo) oprali čreva, pripravili maso ter izdelali krvavice in pečenice, ocvrli mast, ocvirke in zaseko, pripravili podpeko za meso na žerjavici, skuhali repo, zelje in krompir, spekli jetrca, pripravili žolco in še marsikaj. Dela je bilo dovolj za ves dan, tako da zvedavim gledalcem ni bilo niti za trenutek dolgčas. Prva skupina šolarjev OŠ Komenda si je v sklopu naravoslovnega dneva ogledala najzgodnejše opravke, druga in tretja pa tudi že izdelavo mesnih izdelkov in peko kruha v domači krušni peči. Vsi so, kot so trdili, izvedeli veliko novega, koline pa so v živo zvečine videli prvič.
Nekateri so se tudi malo zmrdovali, kajti prašički so se jim, zlasti dekletom, smilili, a so zvečine vendarle menili tudi, da je bilo marsikaj zanimivo videti in zvedeti in da je bila tudi malica, pečenica z zeljem, repo in krompirjem, dokaj okusna. Všeč jim je bila tudi Koželjeva domačija s krušno pečjo, kjer so članice društva pod vodstvom izkušene Trude Zadrgal spekle več hlebcev okusnega domačega kruha. Truda peče kruh v krušni peči vsak teden že leta tudi doma in kot pravi, domači niso prav nič zadovoljni, če ga kdaj zmanjka in morajo zagristi v kupljenega. O kolinah pa je šolarjem in varovancem Ince Mengeš največ povedala članica društva Sabina Romšak. Zaupala jim je tudi, da so nekoč na kmetih pujsa za rep držala dekleta, ki naj bi jim potem tisto leto hitreje zrasli dolgi lasje.
Svoje znanje o kolinah in peki kruha bodo šolarji, ki so si ogledali koline, še enkrat utrdili pri pouku gospodinjstva, povesta Jasmina Notar in Boštjan Železnik, ki vodi tudi izbirni predmet sodobna priprava hrane, ter dodata, da je nekaj šolarjev na željo staršev, zlasti vegetarijancev, ostalo v šoli in si kolin niso ogledali. »Starši danes otrok doma skoraj ne vključujejo v kuhinjska in še zlasti kuharska opravila, čeprav bi otroci radi kuhali in jim je kuhanje v šolski učni kuhinji zelo všeč,« ugotavlja Železnik in dodaja, da otroci tudi sicer skoraj ne znajo več opravljati nobenih gospodinjskih opravil in včasih ne znajo v roke prijeti niti metle. Se pa dekleta in tudi fantje pri izbirnem predmetu velikokrat zelo izkažejo, nadaljuje Železnik in dodaja, da sta se že dva njegova učenca kasneje izučila za kuharja.
Varovanci Ince Mengeš so zvečine koline že videli, se pohvalijo, nekateri so celo že pomagali doma. Irena je pomagala doma v Vitanjah pri pripravi krvavic, na dvorišče pa si nikoli ni upala, saj je prašiček preveč jokal. Tudi Jože, ki je doma s kmetije nad Pečami, je bil pri kolinah vedno zraven, a se ni prav nič bal nobenega dela. Vse mu je bilo všeč in bi še vedno znal pomagati, če bi bilo treba, je prepričan.
Vedno se je dobro jedlo
Obred kolin je razdeljen na tri dele, so izvedeli obiskovalci. Vedno se je začel z zakolom in malico in gospodar je pred njim vselej še zadnjič dobro nakrmil prašiča. V drugi del kolin so sodili čiščenje, razrez in priprava temeljnih sestavin za izdelke ter kosilo, nazadnje pa je bilo na vrsti izdelovanje mesnih izdelkov.
Koline so bile vedno v času od druge polovice novembra do januarja, ko je zmanjkalo sveže krme in je na duri trkal mraz. Vedno so bile tudi vesel praznik, ker so si nekateri le takrat lahko privoščili večje količine mesa, smo še slišali, in tudi to, da je ta največji domači praznik na Slovenskem od nekdaj prepletal družinske, sosedske in sorodstvene odnose, saj so se na kolinah zbrali iz vse vasi, drug drugemu pomagali in se skupaj poveselili, pogosto tudi ob zvokih harmonike. So se pa koline na različnih koncih Slovenije precej razlikovale, enako tudi izdelki, ki so prava zakladnica domačega kulinaričnega znanja. Ob tem je zanimivo, da pri kolinah nikjer niso poznali odpadkov. Kožo so uporabili za klobase in kožarice ali so jo ustrojili v domače usnje, meso so sušili na zraku ali v dimu in ga konzervirali, črevesje, želodec in mehur pa so napolnili z različnimi vrstami mesnih, kašnatih in krvavih nadevov.
Čeprav od dveh pujsov tokrat ni ostalo prav veliko, bodo člani društva v naslednjih dneh poskrbeli, da ne bo ostalo prav nič – do konca bodo izdelali še suhomesnate izdelke, s katerimi si bodo polepšali prihodnje prireditve na Koželjevi domačiji.
