Zaradi zgodnjega začetka tekme z Belorusijo (že ob 15.45) je slovenska reprezentanca »ponovila vajo« izpred dvoboja z Južno Korejo, ki je bila v istem terminu. Strokovni štab se je odrekel dopoldanskemu 50-minutnemu treningu, namesto njega pa so sledili sprehod po mestu, skupno pitje kavice v lokalu blizu hotela in zgodnje kosilo (že ob 11.30). No, slovenski rokometaši so v prvem polčasu včerajšnje tekme delovali tako, kot da bi bili še vedno na kavici. Na nasprotni strani je Sergej Rutenka igral simultanko (sedem zadetkov v prvem polčasu), Belorusi pa so imeli tri minute pred koncem polčasa že skrb vzbujajočih pet golov prednosti (15:10).
»Roka pomoči« je slogan, ki ga imajo na hrbtni strani trenirk napisanega prostovoljci na SP. A Slovenci bi v prvem polčasu potrebovali kar nekaj rok pomoči, kajti njihov izkupiček je bil katastrofalen: zaostanek petih golov (12:17), deset zgrešenih strelov in kar osem tehničnih napak. Proti drugi najtežji reprezentanci med vsemi 24 na letošnjem tekmovanju (povprečje več kot 96 kilogramov, v ekipi je šest »stokilašev«, med katerimi izstopa Mihail Njažura, nekdanji krožni napadalec Trima iz Trebnjega) bi morala biti hitrost glavni slovenski adut. A slovenski rokometaši so v prvih tridesetih minutah izvedli le en (!) protinapad, pa še pri tem je Luka Žvižej zgrešil celoten gol.
Med polčasoma je bilo v slovenski garderobi precej burno in vroče, a očitno učinkovito. V treh minutah in pol je ekipa selektorja Deniča dosegla štiri zadetke zapored in prišla na minus ena (16:17), med izključitvijo Sergeja Rutenke si je najprej priigrala prvo izenačenje po izidu 3:3 (21:21 v 42. minuti), kmalu zatem pa povedla s 23:21. Ko je že kazalo, da je odpor nasprotnikov strt, so sledila še tri zaporedna izenačenja, tri minute pred koncem pa so Belorusi celo povedli (26:25).
»Ljubim Belorusijo,« je skupaj z glasbo iz zvočnikov v dvorani prepevala skupina dvajsetih beloruskih navijačev, med katerimi so izstopale štiri mlade in simpatične svetlolaske. A dekleta so ostala brez besed, potem ko je Uroš Zorman najprej izenačil na 26:26, na začetku zadnje minute pa je Miha Žvižej izsilil sedemmetrovko in izključitev Sergeja Rutenke. Hladnokrvni in uspešni izvajalec najstrožje kazni je bil Dragan Gajić, Belorusi so v zadnjem napadu namesto vratarja poslali v igro še enega rokometaša, a so se pri načrtovani akciji pet sekund pred koncem zapletli in ostalo je pri minimalni zmagi Slovenije, peti na dosedanjih sedmih medsebojnih tekmah (še po en poraz in remi).
Ob zvoku sirene je vratar Gorazd Škof prijel žogo, jo z vso silo vrgel visoko med navijače na tribuno, nato pa skočil na ograjo in od navdušenja zarjovel kot medved. »Igrali smo kot lulčki, takšni majhni in mehki. A smo se izvlekli,« je dejal Škof, Sebastian Skube pa je dodal: »Ekipa je pokazala pravi značaj in se izvlekla iz skoraj nemogoče situacije. Belorusom smo sami dovolili, da so pokazali, da so dobri. Če bi mi igrali tako, kot smo se dogovorili, se to ne bi zgodilo.« Beloruski selektor Jurij Ševcov (na zapisniku je zaradi administrativne napake, ki jo je ob prijavi reprezentance pred SP naredila beloruska zveza, napisan kot pomočnik, kot selektor pa Vladimir Žuk), ki je kot reprezentant Sovjetske zveze osvojil zlato kolajno na OI 1988 v Seulu, je poudaril: »Vse smo imeli v svojih rokah, a v drugem polčasu smo bili preveč živčni, neučinkoviti in delali napake, kar je Slovenija kaznovala. Imamo mlado in neizkušeno ekipo, to pa je bilo tudi odločilno v prelomnih trenutkih.«
