Neuspešna premiera na Islandiji
Islandija 1995 (18. mesto): Premierni nastop med svetovno elito so slovenski rokometaši doživeli v deželi gejzirjev. Po evropskem prvenstvu na Portugalskem leto prej so se Slovenci uvrstili že na drugo veliko zaporedno tekmovanje, a ostali zelo razočarani. Uroš Šerbec, Roman Pungartnik, Rolando Pušnik, Boris Denič, Tomaž Tomšič in soigralci so imeli visoke cilje, vendar so presenetljivo osvojili šele 18. mesto, kar je še vedno najslabša uvrstitev Slovenije na dosedanjih SP. Obstali so že v predtekmovanju, potem ko so po poleg treh bolj ali manj pričakovanih porazih (Hrvaška 24:26, Rusija 22:27, Češka 22:23) poskrbeli za vrhunsko sramoto z neuspehom proti Kubi (26:34).
Sramote ni mogla oprati niti zmaga s plus 21 proti Maroku (37:16), kar je še vedno najvišja slovenska zmaga na dosedanjih SP, a niti to ni bilo dovolj za napredovanje v osmino finala. Tudi naši južni sosedi Hrvati so na Islandiji doživeli debitantski nastop na SP, ki so ga končali s srebrno kolajno (v finalu so klonili proti Franciji). Zanje je igral tudi zdaj že pokojni Iztok Puc, ki je leto pozneje v dresu »kockastih« osvojil zlato kolajno na olimpijskih igrah v Atlanti.
Predčasen konec za sodnika
Francija 2001 (17. mesto): »Čeprav osnovnega cilja, uvrstitve v osmino finala in med šestnajst najboljših reprezentanc na svetu, nismo dosegli, sem glede na vse okoliščine in poškodbe zadovoljen,« je razplet tekmovanja, ki je potekalo kar v devetih mestih (Montpellier, Nantes, Besancon, Dunkerque, Amneville, Albertville, Toulouse, Marseille, Pariz), nekritično ocenil selektor Matjaž Tominec. V skupini v pristaniškem mestu Dunkerque je Slovenija dvakrat zmagala (Ukrajina 28:24, Savdska Arabija 35:22) in trikrat izgubila (Norveška 29:30, Tunizija 23:28, Rusija 30:33) in (pre)hitro zapustila Francijo.
Na velikem tekmovanju je v reprezentančnem dresu debitiral komaj 18-letni Matjaž Brumen, edini legionar v slovenski izbrani vrsti pa je bil Gregor Cvijić (Valencia, Španija). Poleg delegata Herberta Jegliča bi morala Slovenijo zastopati tudi sodnika Leon Kalin in Enes Korić, a se je SP zanju končalo, še preden se je sploh začelo. Na seminarju za sodnike, ki je vključeval tudi testiranje telesnih sposobnosti, Korić zaradi težav z zobmi (granulom) ni opravil Cooperjevega testa, skupno pa se je testiranje neuspešno končalo kar za šest sodniških parov.
Pirueta Ivana Simonovića
Portugalska 2003 (11. mesto): V pripravljalnem obdobju je Slovenija odigrala kar deset tekem, pred tekmami v skupini v mestu Sao Joao de Madeira pa je kapetan Tomaž Tomšič napovedal: »Lahko bi si zagotovili tudi neposreden nastop na OI 2004 v Atenah, kamor pelje prvih sedem mest s SP.« Njegova napoved se ni uresničila, pot v Grčijo pa so si Slovenci priigrali na popravnem izpitu na domačem EP 2004 s srebrno kolajno. Selektor Niko Markovič, ki je med SP praznoval 55. rojstni dan, po predtekmovalnem delu (poraza z Dansko s 24:33 in Egiptom s 26:27 ter zmage proti Švedski 29:25, Braziliji 30:27 in Alžiriji 35:25) ni imel več razlogov za dobro voljo, čeprav se je Slovenija v tretjem poskusu prvič uvrstila v drugi del tekmovanja oziroma med šestnajst najboljših reprezentanc na svetu.
V obmorskem mestu Espinho je najprej klonila proti aktualnim svetovnim prvakom Francozom (22:31), nato pa še proti vzhodnim sosedom Madžarom (25:28; poraz z minus dva bi Sloveniji prinesel napredovanje med elitno osmerico, a je Miladin Kozlina zgrešil zadnji strel) in SP končala na enajstem mestu. Slovenskim ljubiteljem rokometa je posebej ostala v spominu pirueta Ivana Simonovića na tekmi proti Egiptu: osem sekund pred koncem je pri vodstvu nasprotnikov s 26:27 izvajal sedemmetrovko (do takrat je dosegel kar 13 zadetkov), a strel po obratu za 360 stopinj je vratar Ibrahim ubranil.
Od rokometnega raja do pekla
Tunizija 2005 (12. mesto): Slovenci so bili v Radesu pred vrati rokometnega raja (beri: polfinale), na koncu pa so bili še mesto slabši kot pred dvema letoma na Portugalskem. V skupini v El Menzahu so Slovenci najprej trikrat zmagali (Kuvajt 34:17, Islandija 34:33 – zmagoviti zadetek je štiri sekunde pred koncem dosegel Sergej Rutenka, Alžirija 33:28), nato pa dvakrat izgubili (Češka 26:28, Rusija 27:31).
Čeprav so drugi del v Radesu začeli s točkovno ničlo, so sprva nadigrali Grke (37:29), nato pa pred več kot 12.000 gledalci presenetljivo remizirali s favoriziranimi gostitelji (26:26) pod vodstvom selektorja Seada Hasanefendića, potem ko je Zoran Jovičić izenačil po izteku rednega dela igre s sedemmetrovke. Pred tekmo s Francijo je bil scenarij jasen, a nenavaden: zmaga bi ekipi selektorja Slavka Iveziča prinesla polfinale, remi ali poraz zadnje mesto v skupini in boj za končno enajsto mesto na SP. Zgodilo se je slednje: Slovenci so remizirali z enakim izidom kot proti Tuniziji (26:26), nato pa na tekmi za enajsto mesto proti Švedom izgubili s 27:33.
Najboljša uvrstitev slaba tolažba
Nemčija 2007 (10. mesto): Na petem SP je Slovenijo vodil peti selektor – tokrat je bil v tej vlogi Kasim Kamenica, ki je dosegel tudi najboljšo uvrstitev, čeprav brez štirih nosilcev igre (Renato Vugrinec, Uroš Zorman, Vid Kavtičnik, Aleš Pajovič). Letalsko potovanje od Ljubljane do Frankfurta je minilo v znamenju močne turbulence, orkanskega vetra in prestrašenih obrazov, več veselja pa je bilo v dvorani v Wetzlarju, kjer so Slovenci na uvodnih treh tekmah trikrat gladko zmagali (Grenlandija 35:21, Kuvajt 33:32, Tunizija 34:27) in osvojili prvo mesto v skupini. A nadaljevanje je bilo na žalost povsem drugačno, kajti slovenski rokometaši so poskrbeli za kar pet zaporednih porazov (Nemčija 29:35, Francija 19:33, Islandija 31:32, Poljska 27:38, Madžarska 33:34).
V Halleju so se Slovenci najprej pomerili z gostitelji, po porazu pa je selektor Kasim Kamenica z vsemi topovi udaril po danskih sodnikih: »To je sramota za mednarodno zvezo IHF in nemški rokomet. Proti majhni Sloveniji, ki želi le športno tekmovati, je bila organizirana sodniška zarota. Proti Nemcem smo igrali v neenakopravnih pogojih in že po nekaj minutah mi je bilo jasno, da na igrišču nimamo kaj iskati. Preštejte nemške zadetke in ugotovili boste, da jih je bilo vsaj deset doseženih iz četrtega koraka. Če to ni res, se bom takoj prenehal ukvarjati z rokometom. Razen če je glede korakov uvedeno novo pravilo, za katero ne vem.«
