Začelo se je s štorastimi idejami vlade o varčevanju na račun najšibkejših in varčevanju povsod tam, kjer se privarčuje najmanj in z največ škodnimi posledicami. Državljan je z glavo zmajeval ob bebavosti same ideje. Iz lastne izkušnje je lahko povedal, da z varčevanjem varčuje še sam, namesto da bi državno malho polnil s potrošnjo in hkrati nežno masiral onemoglo gospodarstvo. Nadaljevalo se je z nenehnim odpiranjem ust predsednika vlade, njegovih ministrov, podanikov in prisklednikov. Vsakič, ko je kateri kaj javno izjavil, je bilo slišati le nepovezano in nesmiselno točo besed. Če ni šlo za varčevalno mantro, je bil hudournik usmerjen zoper zunanjega ali notranjega sovražnika. Vsakič, ko je Janez Janša samo odprl usta, se je državljanu dvignila samopodoba. Vsakič, ko se je Janez Janša zaplezal v katerega od svojih ideološki disputov, je državljanu na ustih igral nasmeh. Čisto običajen državljan Janez še ob nobeni vladi ni imel možnosti čutiti take samozavesti. Tam do pomladi je moral vsak državljan razviti večvrednostni kompleks, ko je samo vklopil TV. Ob vsaki gesti vlade, ob najmanjši potezi, ob vsakem ukrepu, predlogu, osnutku zakona, ob vsaki izjavi, ob vsakem nastopu ali tvitu se je državljan upravičeno počutil pametnejšega, boljšega in koristnejšega. Vsak Janez iz Spodnjega Gornjega je bil lahko v letu 2012 upravičeno arogantno vzvišen nad Janezom z Vrha. Konec koncev je moral po svojih najboljših močeh skrbeti za vse tisto, kar mu je neizvoljena oblast odrekla. Za raven pogovora, manir, civiliziranosti, vzajemnosti, kulturnosti, etičnosti, dobronamernosti, zmernosti in racionalnosti.

Potem je šlo z vlado samo še navzdol, z našim razpoloženjem pa strmo navzgor. Niti letni čas se ni utegnil zamenjati, ko je vlada že potrdila celoten paket državljanovih pričakovanj. Sloves nesposobneža, škodljivca, nerodneža, slabiča, šarlatana, spletkarja, fanatika, nevrotika, iluzionista, paranoika, obsceneža, cinika. Kadrovala je svoje in jih branila, ko smo razkrivali, da so goljufi. Kot kaka albanska prostotrgovinska ločina je pomembne odločitve sprejemala v tajnosti. Penasta je postala ob vsakem, ki jo je kresnil po prstih ali ji stopil na žulj. Sredstva diskreditacije je izbirala tako bedasto, da nam je šlo na jok. Ustanavljala je slabe banke in slabe univerze. Bíla je stoletno medijsko vojno in komaj sledila vabilom na pravde. Udinjala in prilizovala se je sektorju, ki je z ekonomsko krizo izgubil pretežen del ugleda. Slinila se je mednarodnim bančnim institucijam in se smešila pred bonitetnimi agencijami. Paktirala in družila se je z najbolj kmetavzarskimi evropskimi kolegi. Vsako najmanjšo priliko je izrabila za kompulzivne ideološke desante. Zmerjala je drugače misleče, blatila netradicionalne družine, zaničevala kulturo, akademsko sfero, v žlici vode bi utopila zadnjega nižjega uradnika upravne enote. V prostem času je prirejala gasilske veselice: proslavo ob dnevu državnosti, festival domoljubne pesmi, proslavo ob dnevu samostojnosti in enotnosti. Predvsem pa ni zmogla nobenega ukrepa, ki bi kakor koli pomagal k bolj pravični in zmogljivejši družbi. Če dikcijo »iskanja izhoda iz krize« pustimo ob strani, ko je jasno, da je edina slovenska kriza njena parazitska politična garnitura s sedanjo vlado v sedlu. Res. Še naravnih nesreč in tragičnih nezgod ni znala izkoristiti, kot bi se spodobilo do te mere zanikrni klapi. U, saj res, tresla se je gora in rodil se je Zujf. Pa zakonodajni sveženj, ki mu je v opoziciji goreče nasprotovala. Moje opravičilo.

Najbolj nas je pozno jeseni v dobro voljo spravil veseli preobrat, vreden pridevnika zgodovinski. Janeza Janše, nekoč prvoborca za pravičnejšo družbo, ni bilo med protestniškimi prvoborci za pravičnejšo družbo, ki so zavzeli trge in ulice slovenskih mest. Ne le da ga ni bilo. Medtem ko so državljani prepoznali svojo odgovornost in strnili svoje vrste, je on prešteval policiste, vojake, zaloge orožja in preverjal njihovo varovanje. Globoko zastražen je bil še sam. Dejstvo, da je dobri vojak Janez na protestih manjkal in kot zadnja vaška opravljivka kukal izza zavese, nas je skoraj pripravilo do tega, da bi klecnili in se pred bogom zgodovinske ironije zrušili na kolena.

Leto se je medtem prevesilo v 2013. Po čudnem spletu vzrokov in posledic je vlada še vedno tu. Ravno oni dan smo brali, kako Janez Janša kulturnikom pojasnjuje, da ne smejo na lastno pest interpretirati stvarnosti in dejstev ter o njih javno govoriti. Še danes nas malce boli okoli pasu od preobilice privoščljivega krohota, ki nas je popadel ob novi potezi infantilnosti in politične samomorilnosti.

Priznajmo, kadar nas v letu 2012 ni bilo strah in kadar nas ni skrbelo za koga od bližnjih, ki je ostal brez zadostnih dohodkov, smo se prav pošteno zabavali. Skoraj škoda, da bo leto 2013 za vir našega dobrega razpoloženja tako kratko in boleče.