Medtem ko prometna statistika med drugim beleži število izrečenih ukrepov kršilcem prometnih predpisov, v njej ni mogoče najti podatkov o neprimerni prometni ureditvi na določenih predelih cest. Dvoumno ali nejasno postavljena prometna signalizacija namreč voznike dostikrat zbega do te mere, da nehote storijo prekršek, vsa kasnejša pojasnjevanja policistom pa le redkokdaj zaležejo. Najbolj zanimivo je, da se zaradi nekaterih nedorečenosti v besedilih zakonov, ki urejajo ta področja, v tolmačenjih dostikrat razhajajo tudi prometni strokovnjaki. Tokrat smo pod drobnogled vzeli pojem naselja ter s tem povezano dovoljeno hitrost vožnje.
Kje so v resnici meje naselja?
Vsi vozniki so se že kdaj srečali s primeri, ko rumena tabla s črno obrobo ter imenom kraja, ki po zakonu predstavlja začetek območja s hitrostjo omejeno na 50 kilometrov na uro, stoji sto ali več metrov pred dejanskim začetkom pozidanega območja, prometni znak, ki bi moral označiti konec naselja, pa je upravljalec ceste »pozabil« postaviti. Jasno je, da bi bilo v takem primeru nesmiselno voziti vse do naslednjega naselja z največ 50 kilometri na uro, toda na vprašanje, ali se sme voznik po lastni presoji odločiti za večjo hitrost in kdaj naj to stori, nismo prejeli jasne razlage. Pa bi jo potrebovali, kajti ni skrivnost, da policisti svoje merilnike hitrosti pogosto postavijo ravno na točke, kjer elementov naselja ni več zaznati.
»Kar zadeva problematiko pomena table naseljenega kraja in s tem povezane omejitve hitrosti, se strinjam, da je to v mnogih primerih neustrezno izvedeno. Če je že administrativno določen začetek nekega naselja, potem pa še nekaj sto metrov ni nobenih hiš, ne vidim nobenega upravičenega razloga, da bi se moral voznik držati omejitve 50 kilometrov na uro. Znak za omejitev bi lahko postavili kasneje, predvsem pa tam, kjer obstaja neka nevarnost, ne pa tam, kjer je ni. Strinjam se tudi, da policisti pogosto takšno neustrezno signalizacijo izkoristijo za najlažji način polnjenja blagajne, namesto da bi stali in kaznovali tam, kjer je dejansko višja hitrost nevarna za krajane,« pravi prometni izvedenec Niko Čertanc, asistent na ljubljanski fakulteti za gradbeništvo in geodezijo ter sodni izvedenec za raziskave prometnih nezgod, ki je pri svojem delu na te pomanjkljivosti odgovorne tudi sam pogosto opozarjal. Toda namesto da bi mu prisluhnili, so mu celo očitali, zakaj kritizira cestno stroko.
Pred organi pregona osebna presoja voznika običajno pade
Da nam jasnega odgovora na vprašanje, kdaj sme voznik v primeru nepravilno označenih meja naselja po lastni presoji pospešiti na več kot 50 kilometrov na uro, ne morejo dati, so priznali tudi na ministrstvu, pristojnem za promet. »V praksi je toliko različnih situacij, ki se jih ne da strniti v nekaj kratkih in jasnih odgovorov. Vedno bo ostala situacija, ki je ti odgovori ne bi upoštevali, in prav zato ima zakon načela, ki od voznika zahtevajo, da v vsaki situaciji presodi, kako bo ravnal. Prav to ločuje dobre voznike od slabih in varne od tveganih. Večino voženj namreč opravimo v svojem domačem okolju in vsak voznik zelo dobro ve, ali je še vedno v naselju, kako bi moral ravnati, da bo sodelovanje v prometu varno za njega in za vse druge, zlasti najšibkejše udeležence,« so zapisali na ministrstvu.
Dodali so še pomenljivo pojasnilo, da imajo nadzorni organi ne le pravico, ampak tudi dolžnost, da upravljalca ceste opozorijo na pomanjkljivo ali manjkajočo signalizacijo, ne nazadnje pa imajo tudi moralno obvezo, da zoper voznike ne izvajajo ukrepov, če je signalizacija nejasna in pomanjkljiva. O tej moralni obvezi policistov imajo številni vozniki svoje mnenje. Seveda še zlasti tisti, ki so kljub temu morali seči po denarnici.
Zakon bi moral biti bolj jasen
Vodja ene od posavskih avtošol Ivan Vogrinc opozarja na preslabo definirano zakonsko razlago pojma naselja, ki bi po njegovem morala s številkami nedvoumno določiti, na kateri razdalji od začetka in konca pozidanega območja se morata postaviti predpisana prometna znaka, meni pa tudi, da bi morali na voznikovo presojo, ali je še v naselju ali ne, gledati bolj življenjsko.
Zaradi takšnih nedorečenosti se lahko pri obravnavi pred sodiščem v škripcih znajdejo tudi odvetniki. »Svojim strankam zaradi tega nikoli ne morem stoodstotno zagotoviti, da ne bodo kaznovane, čeprav so zadeve vsaj zame jasne. Sodniki namreč le v redkih primerih razsodijo drugače, kot sporno zadevo prikažejo policisti. Večji uspeh dosežemo, kadar podamo zahtevo za sodno varstvo in prekrškovni organ na podlagi naših argumentov spremeni odločitev ali celo ustavi postopek,« pa pravi odvetnik Boštjan Podgoršek.
