Z igro smo lahko zadovoljni, nikakor pa ne z rezultati in točkovnim izkupičkom. Zato ostaja grenak priokus, saj smo doma premagali le Pick Szeged in v gosteh remizirali z Dinamom iz Minska. A z izjemo domače tekme proti Barceloni, ki nas je v drugem polčasu povsem nadigrala in na koncu – ob polčasu je vodila le za enega – zmagala kar s plus enajst, smo vse ostale štiri dvoboje izgubili v zadnjih minutah ali celo sekundah. V Zagrebu smo proti nemški ekipi Füchse Berlin klonili le z golom razlike, v gosteh proti Kadettnu z enim, proti Berlinčanom in Picku Szegedu pa s po dvema. A ne pozabite, da je v letošnji sezoni v Zagrebu kopica igralcev, ki so zdaj nosilci igre, v prejšnji pa so bili še bolj ali manj na tribunah oziroma igrali v hrvaški ligi. Ta pa je po kakovosti seveda smešna v primerjavi z evropsko ligo prvakov.
Ali bi bila katastrofa za Zagreb, če se ne bi uvrstil v osmino finala?Katastrofa ne, ne bi pa bilo lepo in prijetno. Uvrstitev v osmino finala je glavni klubski cilj in zagotovo spadamo med štiri najboljše v skupini D. Poleg nas se za četrto mesto, ki še kot zadnje prinaša osmino finala, potegujeta še Pick, ki ima točko več od Zagreba, in Kadetten z eno manj. Od vseh treh imamo v zadnjih treh krogih, ki bodo po SP v Španiji, vsaj na papirju najugodnejši razpored. A žal nismo odvisni zgolj od samih sebe, ampak nam morajo iti na roko tudi izidi ostalih tekem Madžarov in Švicarjev. Upam, da se nam bo vendarle izšlo.
Legendarni Ivano Balić, vaš nekdanji soigralec pri Zagrebu, se ni znašel niti na seznamu 28 kandidatov za nastop na SP, zato bo Hrvaška v Španiji igrala brez njega.Po eni strani nisem presenečen, saj sem vedel, kaj se bo zgodilo. A po drugi sem, ker so se selektor Slavko Goluža in vodilni možje hrvaškega rokometa odločili za tako potezo. Nobena druga reprezentanca na svetu se ne bi odrekla takemu igralcu. Zares ne vem, kakšni so razlogi za to. Je pa res, da so enako pred časom črtali s seznama reprezentantov tudi Petra Metličića, a se je to izkazalo za dobro potezo, saj so priložnost dobili mlajši igralci in jo tudi izkoristili. Čeprav je za Balićem slabša polsezona v dresu Atletica Madrida, je še vedno velika in pomembna osebnost – tako na igrišču kot zunaj njega.
V osmini finala na SP bi se Slovenija lahko srečala s Hrvaško, a pred tem mora osvojiti eno prvih štirih mest v skupini C s Srbijo, Poljsko, Belorusijo, Južno Korejo in Savdsko Arabijo.Dobili smo težko skupino, naš prvi cilj pa mora biti prva tekma v Zaragozi – 12. januarja proti Savdski Arabiji. Mi pač nismo taka reprezentanca, kot je na primer Francija, ki lahko že vnaprej razmišlja o tem, kdo bo njen nasprotnik v polfinalu. Ne smemo si postavljati tako oddaljenih ciljev, ampak moramo imeti prvo tekmo za prvi cilj, drugo za drugega... Iti moramo korak za korakom, oviro za oviro: tisti, ki v teku na 110 metrov z ovirami najprej gleda na zadnjo oviro, se bo zanesljivo spotaknil že na prvi. V Španiji smo sposobni marsičesa, kar smo dokazali že na EP, šesto mesto iz Srbije pa nam ne sme biti breme, ampak spodbuda in motiv.
Prav na tekmi osmine finala se skriva največja past: prvič na velikih tekmovanjih zmaga prinaša neposredno napredovanje med elitno osmerico, poraz pomeni predčasen odhod domov.Ali je to plus ali minus za nas, je težko reči. Največ bo odvisno od tega, na katero reprezentanco iz skupine D, v kateri so Španija, Hrvaška, Madžarska, Egipt, Avstralija in Alžirija, bomo naleteli. Zato bo pomembno biti čim višje v skupini in potem dobiti vsaj na papirju lažjega nasprotnika. Zavedamo se, da lahko na eni tekmi premagamo vsako reprezentanco na svetu. V drugem delu velikih tekmovanj smo razen redkih izjem ponavadi padli, prav pomanjkanje konstantnosti dobrih iger pa je lahko še najbolj skrb vzbujajoče. Nimamo še toliko izkušenj, da bi lahko tudi z nekoliko slabšim dnevom premagovali dobre nasprotnike. Zato moramo imeti vsak dan dober dan in vsakič moramo iti stoodstotno, na glavo, da se lahko nadejamo zmage.
V katerih elementih igre slovenske reprezentance vidite največje prednosti in slabosti?Morebiti je to zunanja linija, ki je precej drugačna, kot jo imajo druge reprezentance. Razen Nenada Bilbije nimamo izrazitega strelca od daleč, »bombarderja«. Toda sočasno ima zunanja linija tudi veliko plusov. V primerjavi z drugimi reprezentancami je nižja, hitrejša in kombinatornejša ter zato tudi toliko bolj nevarna. Vsi slovenski reprezentanti prihajamo iz balkanske šole rokometa, zato bodo imeli nasprotniki težave, kako nas ustaviti. Smo odlični v igri ena na ena in vsaj z malce daljšimi napadi lahko skoraj vsakič pridemo na nasprotnikovo šestmetrsko črto in do lepih priložnostih za gol. Da o hitrih (pol)protinapadih sploh ne izgubljam besed.
