Tako kot pri poslušanju glasbe je tudi pri okušanju vina sila pomemben izbor opreme. Če zgoščenko z najboljšo, najdražjo produkcijo poslušamo na cenenih zvočnikih, fines ne bomo zaznali. Kar so za glasbo zvočniki, so za vino kozarci. Komur pa je bliže gledališče, sommelier Gašper Čarman razloži takole: »Vinski kozarci imajo podobno vlogo kot gledališki igralci: če so dobri, sporočilo umetnika prenesejo na najvišji možni ravni, če pa so slabi oziroma se znajdejo v napačni vlogi, lahko v trenutku uničijo ves umetnikov trud.«
V društvu Sommelier Slovenije, ki letos praznuje 20-letnico delovanja, ugotavljajo, da se kultura pitja vina na Slovenskem vztrajno dviguje in z njo tudi zavest o rabi pravilnih kozarcev. Predsednik društva Ivan Peršolja pravi, da je danes vsakomur jasno, da se načeloma za bela vina uporabljajo malo manjši, za rdeča pa malo večji kozarci. A to pavšalno vedenje je morda zadostovalo pred tridesetimi leti, ko ponudba vinskih kozarcev še ni bila tako razdelana. »V vmesnem času je bilo narejenih veliko študij in poskusov, tako da ima danes malodane vsaka sorta svoj kozarec. Danes je to znanost,« pove Peršolja.
S štirimi kozarci načeloma pokrijemo vse vinske stile
Vinoljubec mora zato danes – bolj kot po barvi – pravilno izbirati kozarce glede na tip vina, ki ga pije. A načeloma, poudarjata naša sogovornika, lahko že s štirimi različnimi kozarci pokrijemo vse vinske stile. »Kozarci za aromatična sveža bela vina so visoki, ozki in z rahlo zaprtim zgornjim delom. Za bogata zrela ali macerirana bela vina, ki nimajo tako visoke kisline – imajo pa za seboj že nekaj let staranja – so primerni kozarci oblike jabolka, ki so spodaj široki in je tudi zgornji del zelo odprt. Kozarci za rdeča vina se spodaj zožijo, še vedno pa so dvakrat višji kot široki. Izjema je kozarec za modri pinot, ki je oblike zaprtega tulipana. Iz njega lahko pijemo tudi modro frankinjo,« razloži Čarman.
»Sveža bela vina, ki so blažja, nežnejša in bolj lahkotna, potrebujejo malo manjše kozarce zato, da se lahkohlapne arome, ki se sprostijo v notranjosti kozarca, združijo in koncentrirajo na ožjo odprtino. Tako jih lažje zaznamo. Za vina, ki dozorevajo dalj časa – bodisi v steklenici bodisi v sodu – pa uporabljamo širše in večje kozarce zato, ker se ob večji površini lažje sproščajo težkohlapne arome, ki jih ta vina vsebujejo,« ga dopolni Peršolja in doda, da vse to »zahteva« trigeminalni živec, ki je čisto na dnu nosne votline.
Riedel je poseben, ker je »vinski frik«
Nesporna avtoriteta na področju izdelave vinskih kozarcev je dinastija Riedel, ki se s tem ukvarja že več kot 300 let. A po Čarmanovih besedah se je prava revolucija začela leta 1958, ko je Johan Klaus Riedel izdelal svoj prvi kozarec, namenjen določenemu vinskemu stilu.
»Okoli leta 1950 so sedeli prijatelji pri Johanu Klausu Riedlu in pili rdeče vino iz kozarcev različnih oblik. Kregali so se, kakšno je zares vino, saj ga je vsak opisal popolnoma drugače. Riedel je prišel do spoznanja, da je pri razvoju arom pomembna oblika kozarca. Po treh letih je razvil prvi kozarec, namenjen točno določenemu tipu vina – modremu pinotu, ki ga je najraje pil. Paket kozarcev je poslal tedaj najuspešnejšemu in najbolj znanemu vinarju, baronu Rothschildu, in mu v priloženem pismu omenil, da jih lahko – če mu bodo všeč – naroči v večjih količinah. A ko je baron natočil vanj cabernet sauvignon, je bilo vino slabše kot običajno. Zato je Riedel začel razvijati nov kozarec na podlagi baronovega vina in po dveh letih naredil kozarec za bordojca. Rothschild mu je nemudoma poslal zahvalo in prvo naročilo,« anekdoto o Riedlovih začetkih obelodani Čarman, ki gostincem, sommelierjem in tudi običajnim vinoljubcem že deset let predava o Riedlovih kozarcih.
Na vprašanje, zakaj je Riedel še danes tako poseben, ko pa po svetu mrgoli najrazličnejših proizvajalcev kozarcev, Čarman odvrne, da je bistvena razlika v tem, da so drugi le steklarji, ne pa »vinski friki«.
Kozarcev za domače vinske sorte še ni
A čeprav je Riedel do danes razvil več kot dvesto različnih tipov kozarcev za večino svetovnih vinskih sort, avtohtonih slovenskih sort ni med njimi. Kdaj bodo torej rebula, zelen, pinela ali nesrečni tokaj (danes ga poznamo pod imeni sauvignonasse, zeleni sauvignon ali jakot) dobili svoj kozarec?
Čarman pravi, da je Georg Riedel, trenutno še alfa in omega dinastije, že pred petimi leti razmišljal, da bi naredil kozarec za rebulo. A stvar je menda padla v vodo, ko se je bilo treba zediniti, za kateri tip rebule naj bi bil kozarec – za svežo, starano ali macerirano rebulo? Predsednik društva Sommelier Ivan Peršolja pa kot prvi poskus v tej smeri omenja leto 1992, ko so v vinski kleti Goriška brda pripravili poseben kozarec za linijo Bagueri. A pri tem je tudi ostalo.
Oba sogovornika pa s prstom pokažeta na Steklarno Rogaška. »Vinarji, enologi in sommelierji sodelujemo z rogaško steklarsko šolo in kozarci, ki jih trenutno ponujajo na trgu, so prav rezultat skupnega sodelovanja. To so zelo dobri kozarci, tudi primernih oblik, vendar steklarna tega doslej ni znala povsem unovčiti,« pove Peršolja. Meni, da bi bila izdelava posebnih kozarcev za slovenske sorte zadetek v polno: »To bi bila promocija tako za tistega, ki bi prodajal kozarce, kot tudi za vinarje. Posamezno vino bi namreč prišlo do popolnega izraza. Morda boste s pisanjem celo koga izzvali, da bo začel delati na tem.« V Steklarni Rogaška pravijo, da redno sodelujejo z vinarji pri razvijanju novih vinskih kozarcev, a doslej nanje tovrstne pobude ni naslovil še nihče. Se jim pa zdi zamisel zanimiva in če se bodo pojavile želje v tej smeri, poudarjajo, se bodo z veseljem lotili tudi kozarcev za domače vinske sorte. »Definitivno je to zanimiva zgodba, vendar se moramo dogovoriti z vinarji in skupaj razviti primerne kozarce. Smo za vsakršno sodelovanje, še posebno z vinarji, saj se tudi naš moto glasi, da je treba visokokakovostno vino piti iz visokokakovostnega kozarca,« zagotovi Igor Iršič iz Steklarne Rogaška.
