Potrebe po pomoči ljudem, ki ne morejo sami poskrbeti zase in so pri tem odvisni od pomoči drugih, niso nove oziroma so stare toliko kot človeštvo. Zagotoviti tako pomoč je bila nekoč, in je marsikje še danes, dolžnost družine ali še prej plemena ali rodu. Sodobna družina tega ne zmore več, saj to ni več družina, v kateri bi živele skupaj dve, tri ali celo štiri generacije. Dandanašnja družina je večinoma dvo- ali tričlanska, od katerih sta običajno dva zaposlena in zato preprosto ni pogojev, da bi zagotavljala pomoč pri opravljanju dnevnih življenjskih aktivnosti še kakšnemu članu družine. Tako je družina izgubila eno od svojih pomembnih funkcij pri zagotavljanju pomoči in varnosti svojim članom oziroma to omogoča le še dojenčkom, malim otrokom ali izjemoma in za krajši čas še kakšnemu članu, nikakor pa ne za daljši čas. Zato je treba iskati druge rešitve in pristope in pri tem upoštevati, da so tudi te osebe, ki same ne morejo poskrbeti zase, vredne spoštovanja in primerne ter človeka vredne obravnave. Še zlasti, ker so mnogi od teh ljudi v svoji mladosti ustvarjali družine, domove in blaginjo, ki jo danes uživajo mlajše generacije. Poleg tega je odnos do starejših in tistih, ki potrebujejo pomoč drugih, odraz kulture in vrednot družbe ter nesebične medsebojne solidarnosti različnih generacij. Skrb in odgovornost za zagotovitev pomoči ljudem, ki sami ne morejo poskrbeti zase in potrebujejo dolgotrajno oskrbo, je v sodobnih družbah prevzela država. Pristopi k organizaciji takšne skrbi so različni, pomembno je le, da obstajajo rešitve, ki zagotavljajo ljudem, ki so odvisni od drugih, ustrezno pomoč in ustrezno socialno varnost. V Evropi že dalj časa velja spoznanje, da je potreba po pomoči druge osebe pri opravljanju dnevnih življenjskih aktivnosti enako socialno tveganje kot bolezen, invalidnost, smrt in brezposelnost in zato zahteva enako obravnavo kot navedena tveganja.
In kako je pri nas? Tudi pri nas je vse več ljudi, ki potrebujejo storitve dolgotrajne oskrbe, in vse napovedi kažejo, da se bo njihovo število povečevalo še nekaj desetletij. Ob tem pa zagotavljanje pomoči osebam, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, ni primerno urejeno. Del potreb sicer pokrivajo nekateri izvajalci pomoči na domu, nekaj socialni zavodi in deloma tudi zdravstvena služba. Praktično pa ni nobenega izvajalca, ki bi zagotavljal upravičencem celovito dolgotrajno oskrbo, ki bi bila tudi sistemsko urejena ter ustrezno organizirana in financirana. V preteklosti smo za te potrebe razvijali predvsem socialne zavode, zanemarili pa izvajanje dolgotrajne oskrbe na domu. Službe, ki izvajajo določene storitve dolgotrajne oskrbe, so slabo povezane, hkrati pa ni vzpostavljen ustrezen in zadovoljiv solidarnostni sistem za financiranje dejavnosti, kot naj bi bil za eno izmed področij socialne varnosti. Javni socialni zavodi, ki naj bi izvajali dolgotrajno oskrbo, so v vse večjih finančnih težavah, na področju dolgotrajne oskrbe se vse bolj širijo razne oblike privatizacije. Tako veliko oseb, ki bi potrebovale dolgotrajno oskrbo, ostane brez nje, ker je sami ali njihovi svojci ne morejo plačati ali pa jim je nedostopna iz drugih razlogov. Za takšno stanje že dolgo vemo. V preteklih letih je bilo izdelanih več projektov, ki so proučevali področje, potrebe in možnosti njihovega zadovoljevanja ter potrebne sistemske rešitve. Sklepamo lahko, da se je problema zavedala tudi politika in vsakokratna oblast, saj je bila zaveza k sprejetju zakona o dolgotrajni oskrbi zapisana že v prejšnji in tudi v sedanji koalicijski pogodbi. Žal se nič od teh zaobljub strank ni uresničilo. Res je, da je bil na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve pripravljen osnutek zakona o dolgotrajni oskrbi, ki je predvideval tudi uvedbo nove veje socialnega, solidarnostnega zavarovanja in v prvi vrsti razvoj dejavnosti dolgotrajne oskrbe na domu. Osnutek zakona je nakazal rešitve pri organizaciji dolgotrajne oskrbe v državi ter uresničitev načel socialnih zavarovanj na tem področju, kot so obveznost vključitve v zavarovanje, izvajanje dejavnosti na nepridobitni način, dostopnost do storitev in solidarnost. Kasneje so se v nekaterih interesnih skupinah pojavile nekatere različice tega zakona, ki kljub manjšim razhajanjem imajo skupno sporočilo, to je nuja po uvedbi solidarnostnega socialnega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo.
Od objave osnutka zakona je minilo več kot leto dni, a vse kaže, da so se v okviru vlade oziroma ministrstev vse aktivnosti za sprejem tega zakona ustavile ali odložile v bližnjo ali daljno(?) prihodnost. Morda je do tega prišlo, ker tisti, ki potrebujejo pomoč druge osebe pri opravljanju dnevnih temeljnih življenjskih aktivnosti, niso dovolj glasni, ne hodijo na protestne shode in ne nosijo transparentov, ker tega preprosto niso sposobni. A je zato naša moralna in človeška dolžnost, da zanje poskrbimo tisti, ki to še moremo. Če smo v slovenski družbi velikokrat ponosni, da štejemo med narode z visoko zavezanostjo solidarnosti in medgeneracijski medsebojni pomoči, je tudi ureditev področja dolgotrajne oskrbe priložnost, da to potrdimo. Nesprejemljivo je, da tega področja ne moremo ali nočemo(?) urediti in da si zatiskamo oči pred vse večjimi potrebami, ki se na področju dolgotrajne oskrbe pojavljajo in povečujejo med prebivalstvom. Upamo lahko le, da nismo postali tako egoistični, da se reševanja problema ne želimo lotiti in puščamo, naj se vsakdo »znajde«, kakor ve in zna, pa tudi če bo pri tem živel človeka nevredno življenje.
mag. Martin Toth, Ljubljana
