Turneja nas je peljala po različnih mestih, prek Amsterdama, Pariza, Berlina in vse do Dunaja, in v dvoranah, kjer smo nastopili, so zelo zgledno poskrbeli za marketing, objavljali so kritike, koncerti niso šli mimo javnosti. V pariški Salle Pleyel denimo ne more ravno nastopiti vsakdo, kot tudi v newyorški Carnegie Hall ne, oni določijo, kdo so izbranci. Nazadnje smo na tako visoke pogoje naleteli v palači Bozar v Bruslju, kjer smo igrali leta 2008. Zdaj smo v te dvorane prišli zaradi Ane Netrebko in skupnega projekta, s katerim smo dobili priložnost, da smo se predstavili evropskemu občinstvu. Naš orkester je s tem nedvomno stopil stopnico više v svoji prepoznavnosti, čemur so pritrdili tudi pri agenturi Universal Music Arts&Entertainment, ki je organizirala projekt.
Slovenska filharmonija s to turnejo ni imela nobenih stroškov. Hotele, prevoze in honorarje solistov so pokrili organizatorji, izpogajali smo tudi ugodno ceno za ljubljanski koncert, ki najprej sploh ni bil predviden. Bilo je celo nekaj dobička. Krona vsega, v marketinškem smislu, pa je, da so se pri Deutsche Grammophon na drugem koncertu v Münchnu odločili koncertno izvedbo opere Jolanta posneti, kar so potem storili na naslednjem koncertu v Essnu. Obvestili so nas, da so zadovoljni s posnetki in da bo cede izšel v enem letu.
Kaj konkretno imajo glasbeniki od te turneje? So si prislužili poseben honorar ali samo dnevnice?Po umetniški plati so v orkestru v glavnem zelo zadovoljni, nekateri so celo dejali, da je snemanje za Deutsche Grammophon njihov največji umetniški in poklicni dosežek. Nekaj je namreč koncert, ki je enkraten dogodek, drugo je posnetek, ki ostane, in to s tako ugledno založbo. Mesec dni so glasbeniki nenehno bivali skupaj, po hotelih, na avtobusu, koncertih... in tudi to je neka žrtev. Ampak nihče ni zbolel, ni bilo prepirov, napetosti. Zdaj nas vse zanima, kako bomo to turnejo nadgradili, kakšne priložnosti se bodo še ponudile. Dodatnih finančnih stimulacij ni bilo, razen dodatek za snemanje, prihodek pa bo ostal našemu zavodu. Kakor koli obrnemo, so glasbeniki na turneji igrali v okviru svoje redne službe. Doma ni bilo nobenega izpada, tudi umetniki niso šli čez normo svojega običajnega dela. Turnejo smo načrtovali tri leta, da smo jo lahko brez težav izpeljali.
Ali si javni zavod, ki ga sofinancira država, sploh lahko privošči in za mesec dni odpotuje?Nismo zaprli svojih vrat, redna abonmajska dejavnost je tekla tekoče. Medtem ko nas ni bilo, smo imeli v gosteh dva orkestra; mariborski orkester je prišel v okviru Evropske prestolnice kulture, Zagrebška filharmonija pa je tako naš tradicionalni partner. Tudi vokalni abonma je ponudil Komorni zbor Ave, ki je nastopil ob odsotnosti našega. Naši abonenti niso bili oškodovani za noben koncert. Mi pa smo medtem predstavljali našo ustanovo, soliste kot tudi državo po Evropi. Prepričan sem, da s to turnejo nismo nikogar oškodovali. Kot že rečeno, stroške turneje smo imeli pokrite, gostovanje obeh orkestrov smo krili iz naših rednih programskih sredstev in torej nismo zaprli »štacune«, se šli komercialno korist za lastne žepe ter pri tem zlorabili davkoplačevalski denar.
Kje so meje javnega zavoda pri komercialni dejavnosti?Zelo pomembno je, da zavod zaradi tega ni oškodovan. Jasno je, da ne bomo sami plačevali, da gremo nekam igrat in da bo nekdo drug zaslužil na naš račun. Danes je praksa manjših agentur, da iščejo kompromise; želijo, da nastopajoči del stroškov participiramo. Tako so zahtevali od nas pred turnejo na Japonsko, ravno tako za turnejo z Mišem Majskim po Nemčiji in v primeru Ane Netrebko tudi. Pa nismo pristali. Vse štiri turneje, poleg omenjenih še po Švici, so stoodstotno pokrili organizatorji.
V petek se je končal razpis za novega direktorja Slovenske filharmonije. Mandat se vam izteče septembra 2013 in če boste izbrani, bo to vaš tretji. Kakšna je vaša nadaljnja vizija ustanove?Po devetih letih direktorovanja zdaj prihajam do nekih rezultatov, ki jih je okronala ravno zadnja turneja in snemanje z Deutsche Grammophon. Najpomembneje je, da so se v našem zavodu združile energije in gremo vsi v isto smer. Moje želje so usklajene z željami umetniških ansamblov in obratno. Če bom izbran še tretjič, si najprej želim, da ustanovo posodobimo v tehničnem smislu. Z RTV Slovenija se dogovarjamo za nov snemalni studio v naši hiši, radi bi usposobili tehniko za internetne prenose, tudi v povezavi s Cankarjevim domom, kjer imamo simfonične koncerte. Tak studio bi nam omogočal lastne snemalne projekte, ki bi jih potem lahko tržili. S spremembo ustanovitvenega akta je bila ena poglavitnih pridobitev za ustanovo ta, da se lahko odslej ukvarjamo tudi z gospodarsko dejavnostjo. Seveda pa moramo ob vsem tem tudi strokovno rasti. Ne moremo pričakovati, da bodo ministrstvo, tuji solisti in dirigenti naš edini stimulans.
Nedavna sprememba ustanovitvenega akta Slovenske filharmonije bo odslej omogočila tudi lažje odpuščanje redno zaposlenih, kajne?Naš cilj je, da bi zavod znotraj države dobil status, zavest, da naša družba to ustanovo potrebuje. Radi bi bili ambasadorji svoje države, kot sta Berlinska in Dunajska filharmonija. Danes je zelo zahtevno ohranjati klasično kulturo, pa naj bo to knjiga, drama ali glasba. Za visoke standarde je treba skrbeti. Filharmonija je fleksibilen zavod, ki ni pretirano drag za državo, ni pa niti poceni. Pomembno je samo, kako to izkoristimo sebi v prid. Crossover koncerti ali komercialni projekti niso nič drugega kot doprinos k umetniški dejavnosti, ki jo sicer gojimo. Lani smo pridobili tudi evropski ISO standard.
Če bomo dovolj močni in kakovostni, potem verjamem, da bo tudi posluh, da obdržimo delovna mesta v umetniških ansamblih, ki jih nujno potrebujemo. Zaradi ekonomskih razmer v državi ne moremo popravljati Mahlerjeve ali Mozartove partiture, da bomo lahko igrali z manjšim orkestrom.
Potem drži bojazen, da boste z januarjem deset odstotkov zaposlenih v ustanovi odpustili?O tem smo se že pogovarjali z ministrom Žigo Turkom, ki je dejal, da razume, da umetniških ansamblov ne moremo hendikepirati, če glasba potrebuje harfo ali violino. Sam menim, da če bo že treba kakšen odstotek ljudi odpustiti, bo to zagotovo v administraciji in ne v umetniških ansamblih. Tam le v najbolj skrajnem primeru.
