Trikrat z velikim orkestrom. Blaž Šparovec je kot klarinetist solist že trikrat nastopil z velikim orkestrom. Prvič v začetku leta s Simfoniki RTV Slovenija v finalu bienalnega tekmovanja za Evropskega mladega glasbenika leta, nato so ga kot predstavnika Slovenije poslali na Dunaj. Tam po nekih naključjih ni prišel v finale, kjer bi potem igral z orkestrom na odprtju Wiener Festwochen, čeprav je v polfinalu ob klavirju igral odlično. »Morda je bilo to še dobro, ker sem bil povod, da so imeli nekaj sestankov in da odslej ne bo več polfinalne selekcije, ampak bodo vsi igrali v finalu.« Drugič je igral z Orkestrom Slovenske filharmonije septembra letos, ko je vskočil v oranžni abonma namesto švicarskega flavtista Emmanuela Pahuda, sicer solista Berlinske filharmonije, in odigral priljubljen Mozartov koncert v A-duru. Prejšnjo nedeljo, 2. decembra, je s Simfoniki igral tretjič, na Miklavževem koncertu.
O solistični igri. Da postaneš solist in v tem uspeš, je stvar, ki je zunaj okvirov samega igranja – po mnenju Šparovca je to povezano z mentaliteto glasbenika, z glasbeno inteligenco. »Osnova je talent in pika na i je talent. Najprej moraš imeti talent, občutek za glasbo, potem pride ogromno vadenja, za kar poleg talenta potrebuješ še malo norosti, pika na i pa sta potem dodaten razmislek in višja sila.«
O interpretaciji. Že nekaj kritik so spisali o mladem klarinetistu, vse so bile pohvalne. Priznavajo mu igrivost, tehnično natančnost, hkrati pa samosvoje nadgradnje. »V Mozartovem koncertu sem ubral zmerno interpretacijo. Danes se solisti radi poslužujejo romantičnih ekstremov in pretiravajo z agogiko, frazami, gredo tako daleč, da vse skupaj nista več ne klasika ne Mozart. Sam sem poskušal igrati stilno, ampak ne dolgočasno, monotono.« Drugi klarinetisti pravijo, da bi ta interpretacija lahko šla na cede ploščo.
Od košarkarja do klarinetista. Čeprav ga je prvi profesor Luka Kemperle zelo spodbujal k igranju inštrumenta, je treniral košarko in počel še marsikaj. A vedel je, da je talentiran, na tekmovanjih so ga nagrajevali, na srednji šoli pod profesuro Andreja Zupana pa je potem vse steklo zares. Pritiskov v zvezi z glasbo ni imel; starši so mu celo govorili, naj manj vadi. »Mnogo talentov preveč spodbujajo, pozneje ko odrastejo, pa so osebnostno precej negotovi, svojih sposobnosti ne znajo izkoristiti v celoti. Otroku je treba pustiti normalno otroštvo, glasbe naj ima ravno toliko, kot je imajo drugi, skratka za hobi. Vedno je čas za profesionalno pot.«
Repertoar. Šparovec ima rad ves repertoar: klasičnega Mozarta in romantiko za dušo, sodobno glasbo pa iz intelektualnih vzgibov. Ravno vadi sodoben koncert skladatelja Johna Corigliana. »Ko se enkrat sodobne skladbe naučim, mi je igranje v užitek.«
Odnos do slovenske glasbe. Slovenske klarinetne literature ni prav veliko, kar je skladb, so sodobne in precej težke, zaradi česar se manj izvajajo. V spominu so mu ostale Sarabanda za Natašo Uroša Kreka, Variacije Na Planincah Tine Mauko ter nekatere skladbe Bojana Adamiča, Vinka Globokarja, Ambroža Čopija. »Nimamo še temeljnega dela, ki bi bilo primerljivo s svetovno literaturo. Nanj slovenski klarinetisti še čakamo.«
Študij v Berlinu. Študira na Universität der Künste Berlin, drugi največji univerzi v Nemčiji, pri uglednem profesorju in solistu brazilskega rodu Françoisu Bendi. »Okrog mene so mi svetovali, naj grem na študij v tujino širit obzorja, pa tudi priložnosti za delo je nepredstavljivo več.« Odločil se je za Nemčijo, tudi zato, ker imajo vrsto vrhunskih orkestrov. »Na svetu je kar nekaj res odličnih orkestrov, med katerimi so zelo majhne razlike, a po mnenju mnogih – tudi mene – je orkester Berlinske filharmonije razred zase.« Šparovec je sicer edini dodiplomski študent v razredu Bende, preostalih šest je podiplomskih.
Življenje v Berlinu. Vzdušje je zelo stimulativno, tam je dva meseca. Ima veliko časa za vadenje, veliko koncertov si lahko ogleda, življenje pa je relativno poceni. Za študente so vsi koncerti po deset evrov, opere po 13 evrov. »Ravno sem si v Deutsche Oper gledal Parsifala in sem sedel med tistimi, ki so za karto odšteli 80 evrov.« Živi v podnajemniški sobi v predelu Steglitz-Zehlendorf, le sedem minut s podzemno železnico do univerze, sicer ogromnega kompleksa, kjer samo oddelek za glasbo obsega štiri stavbe.
Glasba v družini. »Klarinetist ne more biti le solist, mora imeti neko ozadje – je profesor in/ali igra v orkestru. Za začetek bi rad prišel v kakšen dober orkester, mogoče tudi v opernega, kajti opera mi je všeč, morda tudi zato, ker sestra Liza v Gradcu pri Annemarie Zeller študira solopetje.« Včasih je igrala tudi čelo. »Pravzaprav ga še igra, vadi pa ne več.« Brat, ki zdaj študira medicino, pa je nekoč igral klavir. Glasbenik in muzikolog je tudi dedek Egidij Gašperšič, ki je nekaj let igral v Simfoničnem orkestru RTV Slovenije, potem pa bil vrsto let ravnatelj glasbene šole v Radovljici. Še vedno piše o glasbi, komponira ter se ukvarja predvsem z ljudsko in zborovsko glasbo. Tradicija se torej nadaljuje.
