Pretekli petek se je v klubu K4 z dovršenima nastopoma VJ Anyona in techno dua Emptyset, kateremu se je na nastopu pridružil videast Clayton Welham, končal 4. festival tranzitornih umetnosti Sonica. Kljub navdihujočim vsebinam prireditve, ki je v prvi vrsti prebadala področje večmedijskih umetnosti, ni mogoče spregledati nekaterih pomanjkljivosti, ki so letos vsaj delno skazile verižico avdiovizualne ustvarjalnosti na križišču popularne kulture z resnejšimi umetniškimi praksami.
Razstava mladih domačih in nizozemskih umetnikov v Kinu Šiška je sicer postregla z nekaterimi premišljenimi instalacijami (kot sta bili MonolithMaše Jazbec in ))))) repetition at my distance avtorice Gabey Tjon a Tham), a je kot celota sočasno zatajila, saj so bili eksponati nerodno ograjeni s črnimi zavesami vsak v svoj prostor. Dela so izolirali na željo razstavljavcev, vendar je tako izvedena separacija okrnila dih razstavljenih del in njihovo estetsko umestitev v galerijo. Podobno težavo ima postavitev kartonske zvočne arhitekture Zimouna v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova. Delo, pa četudi plasirano v belo galerijsko kocko, je stlačeno v premajhen prostor (zraven motečih servisnih vrat), kjer ne more razviti svojega avdiovizualnega potenciala. Škatle tudi ne stojijo v eksaktnih ravnih linijah, kar je verjetno posledica vibracij trkajočih žogic, a vseeno je ob ogledu vzniknil moteč občutek nepospravljenosti.
Pozornost zvočnemu mediju
Letos so na festivalu nekaj več pozornosti namenili mediju zvoka, ki ga lahko razumemo kot analognega času, ta pa je zmeraj v prehajanju. V tem pogledu so izstopali preddogodki festivala: koncertna trojka švicarskih elektroakustikov (Strom, Stroter Inst., Flo Kaufmann), avdiovizualni nastop Vitorja Joaquima in tandema Thr3hold ter performans Teenage LontanoMarine Rosenfeld, kakor tudi spreten avdiovizualni prikaz Ryoichija Kurokawe ob odprtju. Konceptualno močna je bila tudi koncertna instalacija Tomaža GromaPrivid, prisluh, kjer je Grom igral v živo v družbi treh ekranov, na katerih so muzicirali drugi glasbeniki tega tričetrtinsko-digitalnega kvarteta, vendar se logistično prav tako nekako ni posrečila, saj je bila Komuna Kina Šiške premajhna za številno občinstvo.
Simptomi drugačnega tipa pa so pestili zvok in sliko nastopa Fennesza in Lillevana. Vizualizacije slednjega – neinovativne plasti oblakov in drugih organskih struktur – so bile predvajane v premajhni resoluciji in niso ujele ritma glasbe. Zopet je zatajila nastavitev ozvočenja Kina Šiška in Fenneszevi prijemi so že zaradi tega, a tudi vsebinsko, izzveneli (v) prazno. Težili so k vznesenosti in všečnosti, od tam pa h kiču – še posebej lahko to očitamo pasažam na električni kitari.
Zrahljano besedovanje
Sonico je pospremil tudi simpozij v sodelovanju s projektom ArtistTalk. Na njem so razklepali pojem tretje kulture, ki ga je sredi 20. stoletja utemeljil britanski kemik in pisatelj Charles Percy Snow in ki povzema nekatere trende sodobnih umetnosti: na primer tiste, pri katerih umetniki uporabljajo znanstvene prakse, predvsem v navezavi na tehnologijo, ali pa jih morda zgolj apropriirajo. Med revialnimi predstavitvami del sodelujočih razstavljavcev, tistih, ki so povezanih s festivalom Todaysart in širšo nizozemsko sceno sodobnih umetnosti (kot zanimiva velja izpostaviti delo filmarja Florisa Kaayka ter organizacijo in festival Impakt iz Utrechta), so se teme vsaj na ravni teoretskega pojma zgolj nežno dotaknili, hkrati pa jim ni uspelo pritegniti zanimanja sicer številnega občinstva festivala.
Na simpoziju smo pogrešali poglobljeno analizo in razčlenitev – recimo prispevek kakega teoretika, toda tudi mnenje znanstvenikov bi bilo dobrodošlo. Na kratko lahko vendarle povzamemo: kljub težnjam, ki humanizem in umetnost interpretirajo kot netrajnostni presežek, predvsem v primerjavi z znanostjo, se vsaj s stališča umetnikov, ki se izražajo skozi medije, pogojene s sodobno tehnologijo, aktualni trendi ne nahajajo v izbiri ene ali druge »kulture«, temveč v iskanju možnosti njunega soustvarjanja.
