S tem se je sicer mogoče strinjati. Navsezadnje na to s kirurško natančnostjo kažejo protesti na tisoče nezadovoljnih in jeznih državljanov na trgih slovenskih mest in katastrofalno nizka volilna udeležba. Državljani tako jasno sporočajo, da je za vsesplošno krizo kriva predvsem politična elita, ki je obetajočo Slovenijo v dveh desetletjih s svojo nesposobnostjo in politično pokvarjenostjo pripeljala na raven republike, v kateri so bogati samo še bolj bogati, račune za to pa plačujemo vsi enako. In revnih je dobesedno vsak dan na stotine več.
Kriza torej je, toda zdravila, ki jih pripravlja Janšev krog, z njo nimajo nobene zveze. Ljudje od tega, da bo vlada (še) bolj stabilna oziroma nezamenljiva, da bo mogoče vsak dan razpisovati nove volitve, odpoklicati poslance, župane – zanimivo, predsednika vlade in ministrov Janša ni omenjal – in od tega, da bi državo razdelili v pokrajinske strankarske fevde, ne bodo imeli prav veliko več kruha, služb in socialne varnosti. Nasprotno, političnih manipulacij bo več, demokracije pa še manj, o čemer zgovorno priča Janševa krilatica, da Slovenija ni država parlamentarne demokracije, ampak država sindikalne demokracije. Sindikatom je torej treba zvezati roke, zabiti klin med njih in jih spraviti na slab glas.
Bo življenje res kaj boljše, če bodo odpravljene »blokade«, ki jih Janša kot razlog, da se kriza pod njegovo vlado poglablja, omenja ob vsaki priložnosti. Kaj blokira njegov načrt utrditi se na oblasti z zakonoma o državnem holdingu in slabi banki? Referenduma. Toda referendum je še edino, kar imajo v rokah državljani proti aroganci oblasti. Kdo te blokade nastavlja? Opozicija in sindikati. Zato jih je treba prikazati kot grešne kozle, da Slovenija ni obljubljena balkanska Švica. A kaj v tem kontekstu pomenijo zahteve po odvzemu trajnega mandata sodnikom? Najprej »drugo republiko«, v kateri bo sodnikom dovoljenje za opravljanje sodniške službe za določen čas, tako kot v prejšnji državi partija, dajala vsakokratna oblast. Če ne bodo sodili, kot bo na primer dirigiral notranji minister, gredo lahko ceste pometat.
Janša rad vleče poteze, s katerimi na en mah ubije dve muhi. Druga muha pri sodniškem mandatu je bes razjarjenih protestnikov na ulicah preusmeriti s sebe in svoje vlade na sodnike. Kot povod za to Janši služi to, da so morali sodniki v imenu pravne države na prostost izpustiti glavne »balkanske bojevnike«. Gre za preizkušeno taktiko »naj visi Pedro«, v kateri so sodniki lahko tarča. Toda ta sodba ni bila sodni, ampak fiasko Gorenakove policije in tožilk. Zato ni naključje, da je hajko zoper sodnike še pred Janšo začel prav Gorenak. Hkrati pa so te grožnje predsednika vlade tudi poskus ustrahovanja sodnikov za primere, ko se pred njimi znajdejo Janša ali še kdo iz politične kamarile.
Res je, da Janša za uvedbo teh in še bolj ali manj znanih drugih sprememb, denimo uvedbo večinskih volitev, s katerimi bi uresničili sanje slovenske desnice o »drugi republiki«, nima ustavne večine. Toda nobenega zagotovila ni, da mu ne bo prav pakt s Pahorjem iz poslanskih klopi SD prinesel manjkajoče glasove. In če bo tako, ne bo skoraj nikogar več, ki bi branil republiko pred diktaturo.
