Med petkovimi protesti so se predstavniki nevladnih organizacij (NVO) in samozaposlenih v kulturi odločili za drugačno obliko protesta, ko so v klubu Daktari ustvarili nekoliko neobičajno debatno omizje, ki so ga ob predstavnikih NVO in samozaposlenih sestavljali še sindikalist, ekonomist in zaposlena v javnem sektorju. Sočasnim protestom so izrekli jasno podporo: »Vsi smo od tam prišli in bomo tam tudi nadaljevali,« je bilo slišati izza omizja, ki ga je organizirala Asociacija, edino slovensko društvo, ki aktivno zastopa NVO in samozaposlene v kulturi.
Navidezni dialog kot dimna zavesa
Kot enega glavnih problemov so diagnosticirali neodzivnost oblasti, ne le ministra, pristojnega za kulturo, pač pa tudi njegovih uradnikov. Umetniški vodja galerije Kapelica Jurij Krpan je pogledal v zgodovino in ugotovil, da sta bila pogovor in doseganje konsenza mogoča le občasno. »Spet drugič je bil dialog že v startu le dimna zavesa in teater, namenjen ustvarjanju vtisa dialoga.« Kot smo redno poročali v Dnevniku, se je taka praksa visokih uradnikov na ministrstvu v več primerih kazala v zadnjem letu, ko je vodenje ministrstva prevzel Žiga Turk.
Tudi zato NVO z ministrstvom ne skušajo stopiti v stik le, kadar se razmere zaostrijo, pač pa se trudijo za redno komunikacijo, ki bi odgovornim na ministrstvu omogočila, da se adaptirajo na obstoječe potrebe, je pojasnil Krpan. »Vedno znova jih opominjamo, da so oni tam zaradi nas in ne obrnjeno.« Iracionalnost odločevalcev bega tudi predstavnike javnega sektorja. Direktorica Moderne galerije Zdenka Badovinac ne razume, zakaj so ostali brez denarja za odkupe umetniških del, ki so eden od pomembnih virov dohodkov umetnikov. »Politika nas pošilja na trg, a ne vzpostavi mehanizmov, s pomočjo katerih bi umetniki na trgu lahko preživeli.« Dramatik, režiser in pedagog Matjaž Zupančič je za potrebe opisa slovenske kulturne politike malce priredil šalo Groucha Marxa: »Videti je, kot da ne vejo, kaj delajo, a naj vas videz ne prevara – oni res ne vejo, kaj delajo.«
Ontološko nasprotje sindikatom
Debata se je precej vrtela okoli problema neobstoja sindikalnega povezovanja samozaposlenih. »Na neki način smo si s sindikati ontološko v laseh, ker smo hudi prekerci in zastopamo način dela, ki je za sindikate neprimeren,« pravi Jurij Krpan. Iz prve roke je pogled sindikalistov na samozaposlene predstavil Branimir Štrukelj, ki je priznal, da sindikati ne znajo misliti, kako organizirati prekerce. »Mi znamo organizirati zaposlene v institucionalni kulturi, ne znamo pa tistih, ki nimajo predvidljivega načina, kako prodajajo svoje delo.« Ocenjuje, da gre za resen problem in »mejo sindikatov«, pri kateri očitno odpovejo. Ekonomistu Aleksandarju Kešeljeviću se zato ne zdi čudno, da je na varčevalnem udaru tudi in prav kultura: »Jemljejo tistim, pri katerih je najmanjša možnost, da se povežejo v skupine.«
Matjaž Zupančič je na debato, v katero so prisiljeni, pogledal še s ptičje perspektive. Medtem ko se skušajo kulturniki ubogljivo pokoriti varčevalni mantri, je vsega denarja za neodvisno kulturo toliko, kot bi dobili za eno zadnje kolo patrie. Kadar se krivda prenaša na socialno deprivilegirane, gre vedno za ideološki problem, meni Zupančič. Kot kaže zgodovina, to ni bilo nikoli nedolžno.
