Jasna Vombek
Med poskusi, "kako doseči nekaj mogočega v tej nemogoči stvari, ki ji pravimo življenje", je kult pitja čaja izredno nežen in očarljiv pristop. Tako kot glasba, ples, slikarstvo in druge veje umetnosti je tudi čaščenje čajne ceremonije v svojem bistvu čaščenje nepopolnega, je predajanje vesolju, je lepota, filozofija, religija, etika, estetika. Je zaziranje vase. Je način življenja. Ni zgolj poetično razvedrilo, ampak eden od načinov samouresničitve. Izraža celotni pogled posameznika ali družbe na človeka in naravo. Ali kot je zapisal Okakura Kakuzo v Knjigi o čaju (The Book of Tea): "To je oblika higiene, saj sili k čistosti. Je gospodarstvo, saj vodi k udobju in preprostosti namesto k zapletenosti in draginji. Je moralna geometrija, saj opredeljuje naš čut za razmerja v vesolju. Uteleša pravi duh vzhodnjaške demokracije, saj postanejo vsi njeni častilci aristokrati okusa."
Seveda je takšen pristop k pitju čaja kljub njegovemu razmahu na Zahodu še vedno mogoče najti zgolj v deželah Vzhoda, tam, kjer se ta starodavni kult ohranja v svoji izvorni obliki. Tam je priprava čaja umetnost in zahteva mojstra, da iz specifično pripravljenih zavretkov izvleče iz te čudovite rastline njene najplemenitejše lastnosti. Za pripravo popolnega čaja namreč ni enega samega recepta. V vsaki pripravi listov je nekaj individualnega, poseben odnos do vode in toplote, faze kuhanja glede na vrsto vretja, dodatek sladkorja in vrste postrežbe. Je svojevrsten način pripovedovanja zgodbe, v kateri sta navzoča globoko spoštovanje in lepota.
V svoji izvorni luči se čajna ceremonija kaže kot še eden izmed načinov, ki trmasto odmikajo vzhodnjaško estetiko bivanja od neljubih vdorov z Zahoda. Morda je od tod mogoče razumeti srd nad evropsko-ameriško invazijo na Vzhod v vseh mogočih oblikah, s katerim Kakuzo uvede bralca v sicer silno poetično izpisano knjižico o tej edinstveni "estetski religiji". Pri tem ne skriva, da s tovrstnim početjem izraža tudi dvom o lastni posvečenosti v kult čaja, saj "sam njegov duh olike narekuje, da poveš le tisto, kar se od tebe pričakuje, in nič več". A sam, kot pravi, pač ni olikan pripadnik kulta čaja, pri čemer svojo držo utemeljuje z lastnim spoznanjem, da je "vzajemno nerazumevanje med novim in starim svetom povzročilo že toliko škode, da se nikomur ni treba opravičevati, če k boljšemu poznavanju prispeva skromno desetino. Lahko se posmehujete, da imamo ‚preveč čaja‘, toda ali ne razumete našega suma, da na Zahodu v svoji duhovni zgradbi sploh ‚nimate čaja‘?"
Skodelica opoja
Družba brez čaja, kot je leta 1903 Zahod označil vrhunski poznavalec vzhodnjaških kultur Okakura Kakuzo v svoji čajni bibliji Knjiga o čaju, temeljnem delu o zgodovini, filozofiji, kulturi in ceremonialih, vezanih na čaj, je posrečena prispodoba o estetski in čutni dimenziji posameznika, ki kaže predvsem na to, do katere mere lahko čaščenje tega prelestnega kulta izgrajuje človeka. Medtem ko je neukročeni estet, ki se koplje v valovih razbrzdanih čustev, človek "s preveč čaja v sebi", je "človek brez čaja" oseba, ki je neobčutljiva za duhovne dragulje življenja. Takšen je, po avtorjevi hipotezi, precejšnji del Zahodnjakov.
Po izpostavljeni srdi nad zahodnjaško kulturo pa Kakuzo vendarle priznava, da se je človeštvo že srečalo - v skodelici čaja. V tisti skodelici, ki je prispela na Zahod po koncu kitajske dinastije Ming konec 15. stoletja. Zato je Evropejcem prikrajšano vedenje o treh obdobjih oziroma treh šolah čaja, ki jih določa način njegove priprave: pogačni čaj, ki se kuha, uprašeni čaj, ki se stepa, in listni čaj, ki se namaka. Kot ideali za različne načine bivanja v orientalski duhovni misli zaznamujejo specifične duhovne in estetske impulze dinastij Tang, Sung in Ming. Za njihovo boljše razumevanje avtor privzema prispodobo iz umetnostne zgodovine in navedena obdobja poimenuje klasična, romantična in naturalistična šola čaja. Sodobni čas pripada zadnji od teh šol.
Kakuzova zgodba o čaju se posveča daoistični in zen budistični misli, povezani z življenjem in umetnostjo v tistih aspektih, ki so utelešene v kultu priprave in pitja čaja. Še posebno zato, ker je znano, da se je čajni obred razvil iz zenovskega obredja. Ta narekuje pravila o postavitvi in smislu čajne sobe, ki s svojo nepopolnostjo ponazarja "domovanje praznine" ali "domovanje nesimetričnega". Pri tem je izjemnega pomena tudi umetnost urejanja cvetja, ki se je domnevno razvila vzporedno s pojavom kulta čaja v 15. stoletju. V tem smislu je posebno zanimiv tako imenovani cvetlični solo, ki v konceptu s sliko ali kipom menda naravnost začara.