Hendrixa se moraš naučiti igrati z napakami vred

Obvezna šolska ura s Hendrixom

»Za Jimija Hendrixa sem prvič slišal leta 1966, ko je postal slaven v Angliji s skladbo Hey Joe; to sicer ni njegova lastna pesem, ampak priredba – toda priredba tiste vrste, ki je, lahko rečemo, prekosila original. Prav po njej je Hendrix verjetno še danes najbolj znan,« pove Pavle Kavec.

Tisto so bili seveda časi, ko se glasbe ni dalo tako zlahka slišati, kupiti ali pa kar preložiti z interneta; Kavec je Hendrixovo glasbo spoznal, ko je bil v mestu cirkus. »Ko je prišel cirkus, so navadno s seboj pripeljali tudi razne igralne avtomate, pa take za cigarete, a tudi jukebox. In ti jukeboxi, zanimivo, so vsi vsebovali posnetke komadov Hey Joe in Purple Haze. Purple Haze, recimo, je bila za tisti čas nekaj tako novega in posebnega, da je večino ljudi naravnost šokirala, ko so jo slišali – in še 42 let po Hendrixovi smrti velja ta pesem za drugačno. No, tako smo se najprej srečali z njegovo glasbo, kajti radio takrat takšne muzike še ni predvajal,« se spominja Kavec.

Obstajala je le peščica srečnežev, ki so bili imetniki gramofonskih plošč. »Po vinilne plošče si moral iti v tujino, pri nas so se dobile šele kasneje, z večletnim zamikom, in večinoma so izšle pri Jugotonu,« pokaže Kavec čez dnevno sobo. »Tam imam eno, sedemnajst dinarjev je stala. Originalni Hendrix, ne vem, iz katerega leta, zdi se mi, da 1967.« Čeprav ni bilo preprosto priti do plošč, se je takrat 15-letni Pavle Kavec, ki je, preden je začel igrati kitaro, pridno vadil harmoniko, takoj poistovetil z zvokom, ki ga je odkril pri Jimiju Hendrixu. »Prva stvar, ki sem jo opazil pri Hendrixu, je bil nenavadno drugačen zvok njegove kitare. Tako drugačen, da me je iskreno presenetilo, pa ne samo mene.« Da ta zvok še danes velja za posebnega, dokazuje dejstvo, da veliko današnjih efektov za kitare ponuja kot predlogo tudi Hendrixov unikatni zvok.

Vsem ljudem Hendrixova glasba seveda ni bila všeč, a ne glede na to naš sogovornik meni, da je bolj zanimivo pogledati, kako so takratni glasbeniki sprejeli Hendrixovo igranje. »Vsi so dobro vedeli, da gre za nekaj dramatično novega. Naj je šlo za zvok kitare, pristope v harmonijah ali celo zgradbo pesmi. Še danes ni kitarista na svetu, takega svetovnega kova, ki ne bi študiral Hendrixa.« Čeprav Hendrix za časa življenja ni izdal veliko albumov, le tri studijske in dva s posnetki v živo, je v njegovem glasbenem opusu toliko »materiala«, da deluje kot neke vrste zakladnica rock'n'rolla – in po Kavčevem mnenju ni kitarista, ki v tem ne bi našel nekaj zase. »Še metalci ga ves čas preigravajo,« se zasmeje. Hendrix torej velja za obvezno šolsko uro za mlade kitariste; poslušati in igrati se ga učijo tudi v šoli kitare Pavleta Kavca.

Ekstravaganten in v tem vzor

Hendrixova glasba ima sicer korenine v bluesu, med drugimi je poslušal tudi Muddyja Watersa. »Njegova glasbena forma je neke vrste blues z različnimi primesmi, od rocka do jazza. Nesporno je bil talentiran, saj je znal obstoječe glasbene zvrsti združiti z nekimi idejami, ki jih pred njim sploh ni bilo. V tem pogledu je bil inovator.« Kavec razmišlja o Hendrixu kot o glasbeniku, ki je naredil revolucijo – v izumljanju zasnov pesmi, v tem, kako se pesem sliši, in navsezadnje v tem, kako se lahko igra kitaro. »Takrat so ga vsi kitaristi, od Erica Claptona do Beatlov, hodili gledat in poslušat. Verjetno so si ob njegovem igranju mislili marsikaj.«

Čeprav je kitara kot inštrument od takrat zelo napredovala – od tehnike, aparatur in efektov do opreme same – je v Hendrixovi glasbi še vedno mogoče začutiti nekaj drugačnega. Kaj se je torej zgodilo s tem velikim talentom, da je končal tako, kot je? »Bil je tak čuden model. S socialnega dna je prišel na vrh popularnosti takratne družbe. To je velik preskok in tudi ogromno breme. Tako kot mnogi drugi tudi on tega ni zmogel zares prenesti. V čisto vseh pogledih je bil pod drobnogledom javnosti in medijev, kar za nekega 27-letnika ni tako preprosto. To se je tudi videlo na njegovem obnašanju; bil je ekstravaganten in v tem vzor.«

Pavle Kavec je v začetku 70. let ustanovil skupino Oko in že od začetka v svoj koncertni repertoar vključujejo Hendrixove pesmi. Pravi pa, da tisti, ki želi doživeti Hendrixov unikaten kitarski slog, le težko najde pristne posnemovalce tega genija kitare. »Pri Hendrixu je tako: če ga razumeš in če si tak tip, ki mu je podoben, ga boš lažje zaigral. Jaz ga igram že štirideset let in če se po vsem tem času ne bi česa naučil, bi bilo že smešno. Tudi tisti, ki poznajo njegovo glasbo, so zadovoljni, ko slišijo, kako ga igram jaz. Res je, da na odru ni Hendrix, ampak se trudimo, da bi bili čim bolj prepričljivi. Pri njegovi glasbi je tako, da se ga lahko naučiš na pamet, pa ne bo zvenelo, kot mora. Kajti Hendrixa se moraš naučiti igrati z napakami vred.«

Revolucija nikoli ne traja

Leta 1969, v poletju ljubezni in revolucij, je Pavle Kavec s kolegi odpotoval v London na nakup nove glasbene opreme. V nekem baru, imena se ne spomni, je za šankom sedela skupina glasbenikov, med njimi sta bila tudi Mick Jagger in Jimi Hendrix. Vendar ni pristopil k njemu. »Takrat sem bil star 18 let, oni pa skoraj 27. To ne gre tako. (smeh) Malo jih gledaš in to je to. Sicer pa smo bili mi takrat večja atrakcija, takšni napol cigančki iz neke Jugoslavije, vsi so nas čudno gledali.« Ker je Hendrix kmalu potem umrl, ni imel možnosti, da bi ga kdaj videl igrati v živo. »Njegovi koncerti so bili lahko zelo dobri, kar je tudi dokumentirano. Eden boljših je nesporno tisti, na katerem so snemali Band of Gypsys leta 1970. To je bil sklop štirih koncertov – dva za novo leto in druga dva dan kasneje. No, druga dva je odigral tako, da ni bilo ničemur podobno, iz prvih dveh pa je nastala plošča, ki je bila res dobra. To je tipično zanj – podpisal je vse, samo da se je kaj dogajalo. Takrat je bil dolžan narediti ploščo in ker niso prišli do studia, so oddali ta posnetek.«

Ko je Hendrix umrl, je bil star 27 let; tako je vstopil v znameniti »klub 27«, sestavljen iz v tej starosti prehitro preminulih mladih glasbenikov, okoli katerega se je takrat že začela oblikovati skrivnostna fama. Kakšen bi bil Hendrix danes, kot gospod pri sedemdesetih? »Hendrix je ostal zamrznjen v svojem času in je kot slika večno mlad. Kaj bi bilo z njim danes, pa je vprašanje. V njegovem zadnjem obdobju mu, vsaj po mojem mnenju, ni šlo ravno najbolje. Bil je zvezda, verjetno pa on tega ni čutil tako. Glasba je posel, v katerem ni prostora za prijatelje. Zdi se mi, kot da proti koncu njegova moč ni bila več tako izrazita,« pove Kavec. Sicer naj bi imel Hendrix še veliko glasbenih načrtov, ali bi bil še naprej tako revolucionaren kot na začetku, pa je težko predvidevati. Kavec misli takole: »Če narediš revolucijo, je malo verjetno, da bo trajala. Revolucija se zgodi, čez nekaj časa pa postane nekaj že videnega in slišanega.«

In kolikokrat je Pavle Kavec zaigral Hey Joe? »Niti približno ne vem. Velikokrat in vsakič malo drugače. Nedvomno pa večkrat kot Jimi Hendrix sam.«