Igor Štuhec se v svoji suiti Iz domačega perivoja »vrača« v idiliko neoklasicističnega idioma. Še vedno kipi od glasbenih domislic, ki tokrat aludirajo na folklorno tipiko, a v celotnem poteku ne organizira zaključene glasbene »pripovedi«. Kaj je počel na sporedu kačasti Massenetov Koncert za klavir in orkester, nimam pojma. Dobil sem nepotrebno informacijo o tem, kako znani operni skladatelj niti približno ne zna oblikovati simfonične tvarine. Tako je bil že izhodiščni motivično-melodični material medel, še bolj mučno pa je bilo njegovo izpeljevanje, ki se je skrivalo za nemočnim nizanjem, izigravanjem razloženih akordov, kakšno kratko šablonsko kantileno in nemočnimi pihalnimi vzdihi. Če smo že poslušali Masseneta, potem bi ga morali v kontekstu, ki bi razkazal vse plati skladateljevega ustvarjanja ali ponudil kak bolj užiten primer koncertantne glasbe. No, snovalci programa so ob bok Massenetovemu neprebavljivemu štrudlju postavili še Debussyjev harfistični izlet – ta se je zdel smiseln, kolikor je v ospredje postavil solistko Anjo Kožuh, in njen prispevek je mogoče v kontekstu žalostnega koncerta oceniti kot izstopajoč. Nežni ton harfe se je sicer znal izgubiti v neobčutljivih godalih, a drobna fraziranja, želja po rubatu so le izkazovali, da Kožuhova diha drugačen, živ glasbeniški zrak.
Glasbeno odrešitev naj bi na koncu prinesla Francesca da Rimini, glasba skladatelja, ki izrazito niha med vtisi, ki so nanj legli po obisku Bayreutha, in lastno zapriseženostjo razpeti melodiji in njeni bujni emocionalni nemirnosti. Toda nič od tega ni ponudil orkester pod vodstvom Roberta Houlihana. Za slednjega sem imel občutek, da želi v glasbenikih prebuditi delovno/umetniško vnemo, a je ostal brez sogovorcev. Orkestrova igra je bila večino časa nemo pasivna, pravih razponov ni ponujala ne dinamična slika ne razplastena agogika, od pregovorne strasti Čajkovskega je ostalo le mučno premikanje po straneh partiture in neusmiljeno tiktakanje časa. K taki popolni glasbeniški nezainteresiranosti pa so se nato pridružile še mogočne intonančne težave v pihalih.
Razdalja med silno uspešnostjo naših glasbenih ustanov, katere emblem naj bi bilo prav spremljanje Netrebkove, in popolno zaprašeno puščobnostjo in nevznemirljivostjo abonentskega koncerta kaže na kričeče težave slovenske glasbene kulture. Najhuje je to, da se zdi, da je večini vseeno za takšno vseenost.
