Prevodno garanje ob vinjenih junakih

Strokovna žirija Društva slovenskih književnih prevajalcev je menila, da se je nagrajenka »suvereno dokazala na živem pesku prevodnega kompenziranja«. Sicer o zahtevnosti omenjenega prevajalskega projekta priča že zamotana zgodba Modrih cvetk: v njenem središču se znajdeta dva junaka, na eni strani samopašni vojvoda, ki potuje skozi francosko zgodovino v 175-letnih intervalih, na drugi strani pa ga v letu 1965 čaka možakar, ki cele dneve poležava na ladjici in se naliva z janeževim destilatom. Pri tem ima bralec nenehno vtis, da eden sanja drugega in tako v resnici gre le za dva obraza istega lika.

Ko sem prevod oddala, sem imela mešane občutke. Sedaj, ko nanj gledam s časovno distanco, pa ugotavljam, da je morda tisto, kar se mi je na začetku zdela njegova hiba, pravzaprav glavni adut, in sicer da sem si upala biti tako predrzna, da sem v tekst vnesla veliko sebe. To načeloma pri prevajanju ni ravno priporočljivo, saj je treba natančno slediti avtorjevemu glasu, tukaj pa je bilo zaradi posebnosti teksta treba zlesti avtorju pod kožo in s to inspiracijo tako rekoč na novo napisati posamezne delčke besedila. V mnogo večji meri je to genialno izpeljal Aleš Berger v svojem prevodu Queneaujevih Vaj v slogu, sama v Modrih cvetkah nisem imela tako težkega dela, a sem morala vseeno iskati različne načine, kako poustvariti učinek izvirnika, ki mu pogosto nisem mogla zvesto oziroma dobesedno slediti. To je zelo delikatno početje, ker nikoli ne veš, ali si pretiraval ali morda avtorju storil krivico...

V skorajda vsaki vrstici sem naletela na kakšno besedno igro, rimo, citat, kulturno ali civilizacijsko referenco, zvočno igro, novo skovanko. Vse pasti je na tem mestu pravzaprav nemogoče našteti. Tu je bilo še vprašanje spreminjanja sloga in jezikovnih registrov. Na splošno je bilo prevajanje kar garaško početje, a ob kupu zabavnih izzivov.

Predvsem moraš biti dovolj občutljiv, da ta nihanja v slogu sploh zaznaš. Ni me sram priznati, da bi tudi meni marsikaj ušlo, če se ne bi opirala na razne študije in priročnike za francoske srednješolce in študente, ki Modre cvetke secirajo do najmanjših podrobnosti. V teh priročnikih sem preverjala svoje domneve, recimo to, da avtor na enem mestu parodira slog novega romana. Druge spremembe sloga oziroma jezika so bile bolj očitne. V zgodnjih epizodah je jezik bolj arhaičen, v kasnejših pa najdemo sodobni, pogosto pogovorni jezik. Ukvarjala sem se recimo s tem, kako zapis stare francoščine prenesti v slovenščino, kar sem nazadnje rešila z vpeljavo bohoričice. V neki epizodi pa se pojavi tudi nekakšna spakedranščina, ki ima polomljeno sintakso francoščine, besedišče pa je nabrano iz različnih evropskih jezikov. Sicer pa so mi priročniki prišli prav predvsem pri citatih in zgodovinskih referencah, ki jih v romanu kar mrgoli. Skozi prevajalski proces sem se tako kar precej naučila tudi o francoski zgodovini.

Naslov mi je povzročal ogromno preglavic, saj na prvi pogled nima nobene zveze z vsebino. Nekje sem prebrala, da je Italo Calvino, ki je roman prevedel v italijanščino, Queneauja vztrajno nadlegoval, kakšen je pravzaprav pomen naslova, a mu je ta postregel le s slovarsko definicijo te besedne zveze, se pravi, da ni želel podati svoje interpretacije. Vedela sem, da moram ohraniti konotacijo rož, ki se nekajkrat ponovi v besedilu. Čeprav se mi je naslov Modre cvetke vseskozi ponujal, sem se ga dolgo otepala, saj se mi je zdelo, da se z njim preveč oddaljujem od izvirnika. Zanašala sem se le na to, da ga oba junaka rada pijeta in v vinjenem stanju izustita kako sočno. Po posvetu z nekaterimi prevajalskimi kolegi sem se odločila, da so cvetke, ki v sebi nosijo pomensko dvoumnost, pravzaprav čisto queneaujevska rešitev.

Queneaujev humor je bil glavni razlog, zakaj sem se knjige sploh lotila prevajati, saj je delo neverjetno zabavno, premore vse od burlesknih situacij pa do prefinjenega besednega humorja. Zagata pa je, da se velik delež tega nanaša prav na francoski zgodovinski kontekst ali literaturo. Če bi zgolj prevedla citate iz Moliera ali Rabelaisa oziroma poiskala obstoječi slovenski prevod, verjetno ti ne bi imeli humornega učinka na slovenske bralce, zato sem si dovolila poiskati ustreznice v domači literarni zakladnici. Tako sem vpeljala denimo Prešerna, Vodnika ali Kekčevo pesem, pa kakšno ljudsko oziroma ponarodelo, kar je po mojem mnenju izpadlo precej hecno. Vojvodov govoreči konj na primer citira Prešernovo Vrbo.

Zagotovo je k izgubam pripomoglo dejstvo, da je zgodba močno vpeta v francoski zgodovinski kontekst in zato slovenskemu bralcu ne deluje tako domače. Sicer sem marsikaj prestavila v slovenske okvire, a golih vsebinskih dejstev prevajalec pač ne more spreminjati. Proces branja morda nekoliko moti pogledovanje k opombam na koncu knjige, ki pa so nujne. Sicer pa roman tako prekipeva od detajlov, da se mi je gotovo izmuznilo marsikaj, česar nisem opazila.

Prevod je bil z mano kakšno leto ali celo več. Nikakor ga nisem mogla izpustiti iz rok. Dejansko so me fizične okoliščine prisilile, da sem ga le izpustila, saj sem ga oddala pol ure pred odhodom v porodnišnico. (smeh) Sicer bi ga verjetno še zdaj žulila.

Zelo rada prevajam dobro otroško in mladinsko književnost. Načeloma je tako, da bolj ko je besedilo suhoparno, manj mi leži. Čeprav se tu in tam lotim tudi kakšnega tehničnega prevoda. Nikoli ne bom pozabila, kako sem kot začetnica dobila v delo navodila za pralni stroj neke francoske firme in s tem prevodom zaslužila skoraj toliko kot za romaneskni prevodni prvenec. (smeh)