Korumpirani sodnik?
Osuplost je bila velika. Direktor kriminalistične policije je dejal: ne bom komentiral odločitve sodnika, je pa res, da nas je odločitev šokirala. Bolj neposreden in po svoje šokanten je bil v svoji izjavi za eno od televizij nekdanji dolgoletni kriminalist in predsednik protikorupcijske komisije, ki se je provokativno retorično vprašal, kaj je sodnik dobil v zameno za tako odločitev.
Predsednik okrožnega sodišča v Ljubljani se je takoj postavil v sodnikovo bran in javnosti sporočil, da insinuiranje Draga Kosa ocenjujejo kot skrajno neodgovorno in neprimerno, zato bodo na sodišču o morebitnih ukrepih še razmislili. Še bolj ostri so bili v Sodniškem društvu z izjavo, da so zelo zaskrbljeni zaradi javno izražene žaljive ocene sodniškega dela v odprti zadevi, ki negativno vpliva na zaupanje javnosti v poštenost sodnikov in delovanje pravne države. Kosovo izjavo, pravijo, je namreč objektivno gledano razumeti kot izraz dvoma o objektivnosti in nepristranskosti dela konkretnega sodnika ter posledično celotnega sodstva.
Ergo, sodniki so stopili skupaj v obrambo svojega kolega, posledice pa se bodo najbrž kmalu pokazale skozi kakšno kazensko ovadbo proti Kosu in zasebno odškodninsko tožbo.
Če pa kot državljani želimo bolje spoznati skrivnosti odločanja in sojenja sodišč, ki nam v (pre)mnogih sporih krojijo našo usodo, pa se poigrajmo z namišljenim nadaljevanjem do sedaj objektivno povzete zgodbe, in fikcijo združimo z resničnimi sodbami v resnični zgodbi, vse skupaj analizirajmo in nastavimo sodstvu majhno in krhko ogledalo:
Fantomska kazenska ovadba
Opogumljen s Kosovo izjavo, se bo našel eden od frustriranih in jeznih policistov in zoper sodnika, ki je izločil nezakonite(?) dokaze, napisal kazensko ovadbo. V njej ga bo osumil jemanja podkupnine, insinuacije začinil z domnevno sumljivo velikim premoženjem sodnika, navedel nekaj njegovih »čudnih« odločitev v drugih zadevah in tako garnirano ovadbo, brez kakšnih posebnih dokazov in mimo notranjih pravil policije poslal na tožilstvo, preprosto sklicujoč se na 146. člen Zakona o kazenskem postopku, ki določa, da lahko vsakdo naznani kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti.
Policist ovadbo seveda razmnoži in jo anonimno pošlje tudi medijem, ki sodnika s kamerami in beležnicami čakajo pred sodiščem in kažejo njegovo »sumljivo« premoženje. Kaj več, kot da gre pri taki ovadbi za navaden konstrukt in pamflet, sodnik ne more reči. Kresovi javnega mnenja pa že gorijo, upoštevajoč znani pregovor: tam, kjer je dim, je tudi ogenj. Sodnikove izjave, da je zgolj delal po svoji vesti, stroki in zakonu, in da nikoli ni sprejel nobene podkupnine, ne zaležejo. Javnemu mnenju podleže tudi predsednik vrhovnega sodišča in zahteva ustrezna poročila o sodnikovem delu, ki pokažejo, da je odličen sodnik, in ker nihče ni nezmotljiv, mu kakšna sodba na pritožbenih instancah ni bila potrjena. Kljub vsemu pa se sodnik odloči, da ima dovolj diskreditacije in razočaran odide v odvetništvo.
Tožilski in sodni postopek
Ampak zgodbe ni konec, pravzaprav se njen bistveni del šele začenja. Ne pozabimo, da v predalu enega od tožilcev še vedno leži kazenska ovadba proti sodniku. Tožilec od policije zahteva preveritev ovadbe. Policija po skrbni preiskavi s poročilom obvesti tožilca, da ni našla elementov kaznivega dejanja. Tožilec spravi policijsko poročilo v predal in mogoče zaradi preobremenjenosti ali celo lenobe nanj malo pozabi.
Po letu dni pa nekdanjega sodnika pokliče kandidat za pravosodnega ministra in mu ponudi mesto državnega sekretarja. Sodnik prihodnjega ministra s svojim bogatim pravnim in organizacijskim znanjem tudi pripravlja na parlamentarni hearing. Po izvolitvi minister sodnika predlaga za državnega sekretarja, vladajoča koalicija ga podpre, uradno ga na seji podpre tudi kadrovska komisija vlade. Naslednji dan bi ga morala samo še formalno imenovati vlada. Vendar, zgodi se preobrat, in to na večer pred formalnim imenovanjem na vladi, ko ministru njegovi podrepniki »slučajno« prinesejo na mizo informacijo, da je kazenska ovadba proti sodniku še živa in da tožilstvo o njej še ni odločilo, obenem pa takoj obvestijo medije. Minister v kamere še ta večer skrušeno in presenečeno pove, da bo jutri na vladi umaknil predlog za sodnikovo imenovanje za državnega sekretarja, ker se res ne spodobi, da bi potencialni »kriminalci« odločali o delovanju ministrstva.
Čez dva meseca se tožilec le spomni na pozabljeno ovadbo v svojem zaprašenem predalu. Ovadbo policista zavrže s prepričljivimi argumenti, da ni nikakršnih znakov kaznivih dejanj, ki bi jih storil sodnik. Zato se sodnik odloči, da ima dovolj polivanja gnojnice po svojem ugledu in proti policistu vloži kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe. Na njegovo presenečenje tožilstvo ne najde elementov kaznivega dejanja, zato pregon kot tožilec prevzame sam. V obtožnem predlogu sodišču pojasni, da je v primeru policistove kazenske ovadbe 146. člen ZKP treba povezati s podzakonskimi akti, ki urejajo delovanje policije, in iz katerih je natančno razvidno, kako policija podaja kazenske ovadbe. Policija ima natančno predpisane dolžnosti, kako se evidentirajo in pišejo kazenske ovadbe in kdo jih strokovno kontrolira in podpisuje. Zato je protipravno podajanje ovadb s strani posameznega policista, ki mimo pravnih predpisov policije sestavi kazensko ovadbo, za katero je podatke zbral pri svojem delu in jo zaradi nestrokovnosti njene izdelave ne bi podpisal noben policijski šef, zato jo policist iz maščevanja do sodnika (ki mu je mogoče v kakšni sodbi naložil preveliko preživnino) pošlje kar sam na tožilstvo.
Dokazovanje in argumentiranje
Vendar s temi argumenti sodnik na sodišču ni uspešen. Kljub dokazovanju, da policist nima pojma o sodnikovem delu in da bi moral vedeti, da sodnik pri svojem delu ni storil nobenega kaznivega dejanja in da je z ovadbo ravnal protipravno, je diskreditirani sodnik očitno govoril v prazno. Sodnica, ki je napisala za policista oprostilno sodbo, je celo navedla, »da postopanje obdolženega policista res ni bilo povsem v skladu z določili ZKP in podzakonskimi akti ministra, da pa ob tem ne gre prezreti, da je bila že sama zadeva (sodnikova izločitev nezakonitih dokazov v sojenju Balkanski bojevnik?) po vsebini vse prej kot običajna in je nedvomno odstopala od siceršnjih ovadb, ki so jih vsakodnevno pisali policisti«. Torej, percepcija sodnice gre v smer, da si državni uradnik pač lahko po potrebi in iz maščevanja malo prikroji pravne predpise. Kako bo lepo živeti v državi, kjer si vsak policijski uradnik malo priredi pravo? Kot krono svojega argumentiranja sodnica še doda, da ni moč narediti zaključka, da je obdolženemu policistu šlo za diskreditacijo sodnika. Halo?! Torej potem najbrž velja obratno: policist je zgolj zaradi skrbi nad strokovnostjo in zakonitostjo dela sodnikov podal kazensko ovadbo, v dobri veri, da bo tako pomagal k še večji poštenosti sodnika.
Oblateni sodnik je osupel nad odločitvijo svoje kolegice, vendar ne odneha. Vloži tudi odškodninsko tožbo, s katero od policista in njegovega delodajalca zahteva odškodnino, v njej pa med drugim navede hude posledice, ki jih je imel zaradi podane ovadbe in njenih odmevov v medijih. Če ga je v začetku podprlo Sodniško društvo z besedami o neodgovornih in neprimernih kazenskih ovadbah, ki rušijo ugled njemu in vsem sodnikom, je s sodbo doživel ponoven hladen tuš z obrazložitvijo, da je bil tožnik pač javni funkcionar, ki je podvržen javni kritiki. Očitno sodišče ni bilo sposobno ločiti javne kritike od očitkov storitve kaznivih dejanj ter diskreditacije. Ob takih odločitvah v sodnih odločbah pa naj se sodniki ne počutijo prizadete, saj ne gre za njihove osebne pravice, če jim kdo očita nestrokovnost, nedelavnost in korupcijo, in gre potem le za upravičeno in dovoljeno kritiko, ki so ji sodniki kot javni funkcionarji podvrženi. S takimi odločitvami sodniki najbrž pljuvajo v lastno skledo.
»Umazani« sodnik je pravdo gnal vse do vrhovnega sodišča, ki je njegove argumente več ali manj zavrglo. Tudi npr. s trditvijo, »da z njegove trditvene podlage ni mogoče razbrati niti, katera dejanja mu je toženi policist očital, niti katere okoliščine naj bi potrjevale, da je toženi policist vedel ali bi moral, da sodnikovo dejanje ni kaznivo dejanje«. Na koncu nonšalantno zaključi, da ni pravno relevantne vzročne zveze med kazensko ovadbo in med neimenovanjem za državnega sekretarja, čeprav je minister glasno in jasno v kamero povedal zgolj ta razlog.
»Umazani« sodnik je zmeden in razočaran nad percepcijo svojih pravniških kolegov. Čeprav sodne odločbe na vseh instancah obsegajo bogastvo puhlih pravniških besedičenj na mnogih straneh. Ne ve še, ali bo zaradi kršitve svojih temeljnih ustavnih človekovih pravic vložil še ustavno pritožbo in po potrebi še tožbo na evropsko sodišče za človekove pravice. Sprašuje pa se, s koliko balkanskimi bojevniki se bo v tem sporu moral še spopadati. Predvsem s tistimi, ki si pravo razlagajo precej po balkansko.
predsednik Društva kriminalistov Slovenije in predavatelj na Fakulteti za varnostne vede
