Zaradi vsega tega je smiselno in spodbudno, da se je z novejšo in novo simfonično tvarino na zadnjih dveh koncertih bolj pogumno kot v minulih sezonah spoprijel tudi naš radijski orkester. S tem se vsaj nekoliko približuje ustreznemu srednjeevropskemu kontekstu, ki je sicer tudi kontekst visoke stopnje orkestrske in programske kulture.
Ob Ligetijevi modernistični klasiki smo lahko poslušali še kantato Sanje leta, novo delo Brine Jež Brezavšček. Nekje na sredini kantate nastopi moment, v katerem skladateljica med polifon zborovski stavek in ekspresionistične linije edinkrat vstavi hrupen, hreščeče grob blok z metrično nekoordiniranimi parti, s tem tok kantate zaostri in jo približala dramatskemu izrazu. Takšno druženje zgodovinsko in kompozicijsko nepovezanih elementov dobro simbolizira nedogmatski način, ki je značilen za avtoričino črpanje iz skladateljske zapuščine 20. stoletja, kar iz njenega opusa dela nepredvidljivo, večsmerno entiteto. Brina Jež Brezavšček se je tokrat postavila v vlogo premišljevalke poezije Gregorja Strniše, pri tem pa je bila zvrstna tipika dela manj kantatna in bolj zborovska, saj je bil vodilo kompozicije pevski delež izredno prizadevne izvedbe APZ Tone Tomšič. A ker se je zdelo, da poslušamo razmeroma ozek razpon zborovskih faktur in zvočne palete, ob tem pa skromno rabljen orkester, ki razen v sklepu ne prestopi vloge interludijev in harmonskega obdajanja zbora, so Sanje leta dale vtis glasbe, ki Strniševo bogato detajlirano in silno pomenljivo poezijo neobvezujoče spremlja, jo v zvočnost prevaja nekam pasivno in preslikuje z malo lastne in samostoječe refleksije. Beseda je bila tokrat previsoko nad slišano glasbo.
Skopnelim obetom se ni izognila niti koncertantna, zgodovinskorepertoarna polovica programa. Brahmsov Koncert za violino, violončelo in orkester je veliko obetal v prvih solističnih pasusih, v živem fraziranju Thomasa Grossenbacherja in svetlem ter gibkem tonu Primoža Novšaka. Sta se pa solista do konca skladbe kar preveč uskladila z lomastenjem po skladbi v režiji En Šaa. Šef naših simfonikov je nekatere triumfalne trenutke z orkestrom dosegel natanko z Brahmsom (Prva simfonija in Violinski koncert), zato je bil tokratni Dvojni koncert, ki pač ni najzahtevnejša Brahmsova partitura, s tako neizdelanimi fraznimi loki in podrto koordinacijo bolj izkupiček precejšnje malomarnosti kot pa neznanja.
