Med temi je zagotovo prvenec mlade srbske režiserke Maje Miloš, ki s filmom Klip (2012) od januarske premiere na festivalu v Rotterdamu zbuja tako občudovanje kot ogorčenje kritikov in publike. Prah, ki ga je dvignil film, je predvsem posledica dejstva, da se je režiserka odločila za prikazovanje seksualno eksplicitnih prizorov, kontroverznost teh scen pa je v veliki meri potencirala še z načinom snemanja, saj je poleg kamere iz roke uporabila tudi posnetke, narejene z mobilnimi telefoni, kar na platnu ustvari občutek realizma in pristnosti.
Glavna junakinja filma, 16-letna Jasna, je razmeroma klišejski najstniški lik, ki se sooča s težavami doma, obenem pa se skupaj z vrstniki spopada s širšim socialnim brezupom. Film brez trdne dramaturgije sledi eskapadam najstnikov, ki od okolice bežijo skozi droge, alkohol in spolnost, ob tem pa jih spremlja tudi vseprisotna mobilna tehnologija, s katero snemajo svoje podvige. Odnosi med njimi so prepredeni s seksizmom in mizoginijo, vpleteni pa brez pomislekov posnemajo in celo poudarjajo patriarhalna razmerja moči. Če fantje ves čas dokazujejo svojo »moškost«, dekleta brez zadržkov sprejemajo svoj podrejeni položaj. To motečo sliko na vizualni ravni dopolnjuje še estetika porno-chica, glasbeno podlago pa ji daje turbofolk. Glede na opisano je težko verjeti, da gre dejansko za »drzen, uporniški portret mlade Srbije«, kot pravijo ustvarjalci, saj je film videti bolj kot depresiven portret zelo ozkega sloja mladih, ki še niso slišali za enakopravnost spolov ali enake možnosti. Problem je tako predvsem v tem, da režiserka likom ne dovoli večdimenzionalnosti, saj ne glede na vse informacije, ki so jim na dosegu roke, ne podvomijo o vzorcih, ki jih ponavljajo, in na ta način zgolj perpetuirajo nazadnjaško družbeno strukturo.
Čeprav se zdi začetna premisa zanimiva, zamisel o tem, kako prikazati življenje današnjih najstnikov, pa intrigantna, se film v nadaljevanju povsem izgubi. Ko režiserka prvič eksplicitno pokaže seksualni akt (ki je poniževalen za dekle), s tem podčrta že tako očitno neenakopravnost med spoloma. Vendar pa ponavljanje tovrstnih scen sčasoma izgubi smisel, saj postanejo prizori sami sebi namen in ne pridajo ničesar k zgodbi. Film, ki ima potencial, režiserka tako pokoplje s preveč očitnim zanašanjem na kontroverznost, za katero je vedela, da bo zbudila pozornost. To še podčrta z zadnjim prizorom, v katerem fant dekle najprej surovo pretepe, nato pa se, kot da se ni zgodilo nič, strastno poljubita.
Netipični izraelski film
Za povsem drugačen režijski pristop se je odločil Nadav Lapid, ki je s prvencem Specialec (2011) ustvaril dodelan in subtilen portret razslojene družbe. Film, ki je sklenil letošnji sklop Perspektive, je v grobem razdeljen na tri dele in se loteva problemov izraelske družbe na netipičen način. Osrednji lik prvega dela filma je Jaron, pripadnik elitne policijske protiteroristične enote, bleščečega izraelskega orožja, ki se bori proti »arabskemu sovražniku«. Očitno je, da je njegova identiteta zgrajena predvsem na fizični moči, pripadnosti enoti in boju za »pravico«. Da lahko zdržijo pritisk in stres službe, ki od njih zahteva ubijanje nedolžnih, če tako zahteva država, morajo imeti specialci v enoti neomajno podporo. To režiser pokaže tako prek nesporne hierarhije kot v nenapisanem pravilu popolne vdanosti enoti. Povezanost specialcev se kaže tudi v njihovih odnosih, ki so polni homoerotičnih podtonov, kar režiser še poudari z erotiziranim odnosom do orožja.
Do tukaj se zgodba odvija tekoče in polagoma, ko pa znotraj enote nastopijo zapleti, naredi režiser oster rez in se obrne k povsem drugi skupini ljudi, ki s prvo vsaj na pogled nima veliko skupnega. Gre za skupino mladostnikov, ki jo je razslojenost družbe pripeljala do drastične, tako imenovane teroristične akcije. V kolikšni meri gre za mladostniško vihravost in v kolikšni za širše družbeno gibanje, je težko reči, saj režiser to skupino prikaže s precej večje distance. O njih ne izvemo praktično ničesar, njihovi vzgibi so zgolj nakazani, kar pa režiserju omogoči tudi boljšo konkretizacijo dejanskih neenakosti znotraj izraelske družbe.
Preskok med prvim in drugim delom zgodbe se zdi sprva nekoliko presenetljiv, vendar Lapid z dobro zasnovano dramaturgijo poveže oba dela zgodbe. Vseskozi ohrani dovolj distance in ne zapade v opravičevanje dejanj prve ali druge skupine, po drugi strani pa daje likom dovolj prostora, da postanejo večplastni. Tako se do trenutka, ko se na platnu srečata obe skupini, liki oblikujejo v celostne junake, kar režiserju omogoči, da krvavi zaključek te politične drame pokaže v širši luči; na premišljen način tako zgradi film, ki ponudi vpogled v razslojenost izraelske družbe in obenem predoči tragedijo vseh vpletenih.
