Tehnologija na področju filma gre v smer digitalnih zapisov. Klasičnemu 35 milimetrskemu formatu filmskega traku je odklenkalo. V Cankarjevem domu menda že razmišljate o nakupu digitalnega projektorja?

Klasični 35 milimetrski format še ni nehal obstajati, tako v kinodvoranah kot na Liffu bo še nekaj časa prisoten, res pa bo večina velikih filmov že prihodnje leto na digitalnih nosilcih. Letos je približno tretjina sporeda v digitalnih zapisih, to pa so filmi, ki sploh niso dosegljivi drugače. Lahko bi imeli še več filmov v novi obliki, toda CUK Šiška in Komuna nista digitalno opremljena, v Cankarjevem domu pa ima le ena dvorana digitalni projektor in še tega smo si izposodili od belgijskega podjetja Barco, enega od treh izdelovalcev tovrstne digitalne opreme. Ta sprememba je prišla prehitro, da bi lahko kupili svojega, verjamem pa, da bomo do prihodnjega festivala vsaj eno dvorano že digitalno opremili. Projektor stane blizu 100.000 evrov, kar je veliko, zato bomo še razmislili, ali bomo potrebovali še kakšnega ali se bomo zadovoljili z izposojo. V prihodnje se bo oprema le še izboljševala, cene pa bodo verjetno ostajale približno enake.

Bo Liffe kdaj bolj ambiciozen, denimo v smislu beneškega festivala, s svetovnimi premierami v tekmovalnem programu, ali se bo treba zadovoljiti s filmi, ki so jih drugje že videli?

Ambicioznost v tem smislu je le pobožna želja. Realnost je, da na svetu obstaja morda pet velikih filmskih festivalov, ki vrtijo svetovne ali vsaj mednarodne premiere. Premiere imajo tudi manjši festivali, kot sta Karlovy Vary ali Locarno, a pri karlovarskem na primer je tekmovalni spored že vrsto let najslabši del festivala. Ravno tako so nesrečno umeščeni med bolj atraktivne festivale (Cannes, Locarno, Benetke), kjer vzamejo seveda najboljše filme. Tudi v Rotterdamu poskušajo na vsak način delati prestižen program tako, da v tekmovalnem programu vrtijo svetovne premiere. Ampak to posledično potegne za sabo slabšo kakovost predvajanih filmov. Sodobna produkcija ni tako kakovostna, da bi imeli vsak mesec en festival, ki bi vrtel kakovostne svetovne premiere. Pri nas se ne gre slepiti že zaradi proračuna festivala: sredstva iz javnega proračuna so praktično nična v primerjavi zahodnoevropskimi filmskimi festivali, kjer ob pomoči sponzorjev poskrbijo za pokritost festivala že na lokalno-regionalno-nacionalni ravni.

Liffe smo najprej poznali pod imenom FAF (Festival avtorskega filma), a kratico je bilo treba zamenjati, tudi zato, ker je sprožala dvomljive izpeljanke. Vendarle je poudarjala avtorstvo, predvsem mladih slovenskih režiserjev. Kako se je Liffe pozneje fokusiral na idejo avtorstva?

Takratna direktorica Jelka Stergel je morala spremeniti naziv festivala, ker ima članstvo v mednarodnih organizacijah, kot je mednarodno združenje filmskih festivalov FIAPF, svoja pravila pri poimenovanjih. Praktično vsi festivali v nazivu nosijo ime mesta, kjer potekajo, ter oznako mednarodnosti. Žanrsko ali regionalno profilirani festivali imajo pri imenih več svobode, tak je tudi Festival slovenskega filma (FSF) v Portorožu.

Ko se je leta 1996 ime spremenilo, je Liffe dobil tekmovalni značaj, začel je podeljevati nagrade in moral se je na neki način profilirati. V tekmovalnem sporedu se je fokusiral na mlade avtorje in njihove celovečerne filme, prvence, kar v bistvu počne večina manjših festivalov. Nobenega smisla ne vidim, da bi tekmoval film Larsa von Trierja, on te nagrade ne potrebuje. Če podpiraš neuveljavljene avtorje, je potem še toliko večje zadovoljstvo, ko čez nekaj let nekdo, ki je tekmoval na Liffu, dobi nagrado na velikem festivalu in je medtem že del meanstreama. Tako se je zgodilo z lanskoletnim zmagovalcem Liffa Jeffom Nicholsom, ki je bil s svojim Zakloniščem na festivalih v stranskih sekcijah, letos pa je z novim filmom Mud že tekmoval v Cannesu.

Kakšen je vaš selekcijski odnos do slovenskih režiserjev? Ko Mitje Okorna s prvencem Tu pa tam niso sprejeli na Festival slovenskega filma, ga je vzel Liffe in tudi vi ste ga lani gostili s Pismi sv. Nikolaju.

No, Jelka Stergel ga je vzela na Liffe in Mitja Okorn se ji zaradi tega že vse življenje zahvaljuje. Ni ga sicer uvrstila v tekmovalni program, ampak avtorju, ki film posname na tako gverilski način, seveda veliko pomeni, če ga neki festival sploh zazna. Nerodno pa je, da sta FSF v Portorožu in Liffe časovno tako skupaj. Praktično nimam možnosti, da bi na Liffe premierno pripeljal kakšen slovenski film.

Pri slovenskih avtorjih bom vedno iskal presežke, najraje z njimi polnim tekmovalni spored, postavim jih v konkurenco z mednarodnimi imeni: najprej je bil to Vlado Škafar, lani Nejc Gazvoda, letos Olmo Omerzu. Letos sem želel imeti tudi Matevža Luzarja s filmom Srečen za umret. Vsak ambiciozen producent bo želel film spraviti na velik festival. Če bi ta film Liffe s statusom mednarodnega festivala premierno zavrtel v svojem programu, ga potem noben večji festival ne bi več vzel. Tak film lahko igra na nacionalnem festivalu v Portorožu, ne sme pa igrati na mednarodnem.

Ali gre za provokacijo, da ste ravno v tem času v program uvrstili film Jaz sem Janez Janša?

Seveda ne. Pred dvema letoma smo predvajali že prvi film te umetniške trojice pod imenom Janez Janša z naslovom Več kot nas bo, prej bomo na cilju. Tokrat gre za isto motiviko, le da je film na novo narejen in zmontiran in v dobršni meri tudi spremenjen. Kdor naredi dober dokumentarec, najde svojo ciljno publiko. Na to kaže predprodaja kart, ki za ta film odlično teče.

Spodbudno za festival je, da vam je že pred leti uspelo pridobiti evropska sredstva iz sklada Media. Ta denar še priteka na vaš račun?

Z Medio, programom za podporo evropskemu filmu, smo letos zaključili štiriletno sodelovanje. V njihovo finančno kolesje smo prišli, ker smo izkazali kakovost. Veliko je strahov, koliko bo Evropska unija prihodnje leto še dala za evropski film, v obdobju med letoma 2007–2013 je namenila milijardo sto milijonov evrov, zato bo tudi Media za zdaj delila sredstva za vsako leto posebej. Je pa to za naš Liffe bistven finančni vložek. Od njih dobimo več kot 50.000 evrov, naš skupen proračun pa znaša malo manj kot 400.000 evrov – brez produkcijskih stroškov, ki jih ima Cankarjev dom s festivalom. Tega evropskega denarja je več kot desetina in več, kot ga dobimo pri nas na javnih razpisih. Če je Liffe v čem unikaten, vsaj v Evropi, če ne celo na svetu, je po tem impozantnem deležu vstopnic: te namreč predstavljajo več kot polovico celotnega proračuna festivala. Če bi v tem hipu obisk drastično padel, bi se zamajala celotna finančna konstrukcija Liffa.

Kateri filmi so letos vaši favoriti?

Paradna sekcija so nedvomno Perspektive, v to vložim največ zbranosti. Potem so tu standardne sekcije z veliko interesa med občinstvom, to sta predvsem sekciji Predpremiere ter Kralji in kraljice. Meni zelo ljuba sekcija, ki sem jo v program injiciral še pod vodstvom Stergelove, je žanrsko deviantna Ekstravaganca. Mislim pa, da karakter festivalu dajo predvsem Retrospektive, letos so to filmi ceste, spodbudil pa me je film On the Road, ki ga je po romanu Jacka Kerouaca posnel Walter Salles. V avtorski retrospektivi sta tudi dva sodobna evropska cineasta, Francoz Léos Carax in Italijan Matteo Garrone. Pozitivna stvar Liffa je ta, da lahko vsak človek najde kakšen film zase. Tokrat bo mogoče izbirati med 97 celovečernimi filmi, 13 kratkometražnimi in med izborom eksperimentalnih filmov, ki se letos ravno tako navezujejo na film ceste.