Pogo navijači
Z dopolnili zakona o policiji bi policija dobila dve dodatni pravici: pooblastilo, da lahko prekine navijaško potovanje, in pooblastilo, da lahko navijaču izreče prepoved obiskovanja tekem. O slednjem bi naknadno presojal pristojni sodnik, kazen za kršitelje, torej za tiste, ki bi se na tekmi pojavili kljub prepovedi, naj bi znašala 400 evrov. Policija meni, da jim bodo takšna pooblastila koristila. Ne glede na to, da so na podlagi obstoječe zakonodaje že večkrat prekinjali navijaške izlete, kot denimo 3. oktobra 2000, ko so v Štorah ustavili vlak z ljubljanskimi navijači na poti v Maribor, ki tja tisti dan niso prišli. Slovenska navijaška praksa prav tako pozna vsaj en primer, ko je bil navijaču izrečen ukrep prepovedi obiskovanja tekem. Leta 2003 je disciplinski sodnik pri Združenju prvoligašev navijaču, ki je na nogometni tekmi v Celju vrgel prazno plastenko proti sodnikovi glavi, izrekel enoletno prepoved obiska tekem. Zakonske podlage za ukrepanje torej obstajajo, prav tako tudi zgodovina njihovega izvajanja.
Vodja oddelka za javni red in mir pri policiji Alojz Senčar, policist z izkušnjami še iz časa Jugoslavije, razlaga: »V primeru prekinitve potovanja se je uporabljala splošna določba iz trenutno veljavnega zakona o policiji, pri čemer so pogoji za uporabo tistega pooblastila bistveno drugačni kot za uporabo predlaganega novega pooblastila. Ko so zavrnili navijače Olimpije, ki so na vlaku za Maribor kršili javni red in mir, je šlo za to, da je do konkretnega ogrožanja že prišlo – zategadelj je bila uporabljena določba iz 39. člena zakona o policiji, ki govori o omejitvi gibanja na določenem območju. V novem pooblastilu, ki je predvideno v dopolnitvi zakona, pa gre za pooblastilo, ki policiji dovoljuje, da sme takoj, ko zazna prva znamenja, da bi se lahko kaj zgodilo, takšno potovanje prekiniti. Pri ukrepu prepovedi udeležbe na tekmah gre za pristojnosti različnih organov, ki so vpeti v organizacijo športnih prireditev. Zagotovo bi lahko bistveno več in strožje ukrepala panožna zveza, ki bi lahko v primeru kršitev klubom prepovedala igranje pred občinstvom. A to niso bili ukrepi, ki so bili pristojnost policije. Po novem bi policija lahko izrekala prepoved udeležbe na športnih prireditvah, ki je podobna ukrepu prepovedi približevanja določeni osebi ali kraju; ta ukrep policija uporablja v primeru nasilja v družini. Policija bi na podlagi predhodnega ravnanja udeleženca dogodka ocenila tveganje in mu izrekla ukrep približevanja. To bi veljalo za vse, ki bi na športni prireditvi kršili javni red in mir, preiskovalni sodnik pa bi presodil, ali je policija zbrala dovolj dokazov za ukrep.«
Zgodovina spopadov med navijači ter med navijači in slovensko policijo je pestra. V njej ne manjka pirotehnike, preskakovanja ograj, lovljenja po terenu, solzivca v zraku, razbitega inventarja po lokalih, avtobusih in vlakih, navijaških vdorov na treninge in v upravne prostore klubov, pretepanja s policisti in redarji. Večjih in zares tragičnih posledic pa ta zgodovina navijaških incidentov vendarle ne pozna. In to kljub silni manifestaciji agresije, ki je za navijaštvo značilna, pri čemer pa marsikdo ne razume, da gre pretežno za simulacijo. »To je kot pogo, ples na koncertih, ki ga lahko kdo razume kot pretep, dejansko pa ne gre za to,« je pojasnil eden od naših sogovornikov.
Izzivanje
Slovenski navijači so se izzivanju tragedije najbolj približali aprila 2010, ko je navijač Maribora na ljubljanski železniški postaji zabodel navijača Olimpije, za kar je bil obsojen na sedem let. Posebno izstopajoč je še primer iz leta 2004, ko so mariborski navijači v policiste metali granitne kocke in jih tepli z železnimi palicami, zaradi česar so nekateri končali nezavestni, enega od policistov so tudi razorožili oziroma mu ukradli pištolo. V spominu je ostal tudi primer, ko so v Mariboru navijači ukradli policistu pištolo, njega pa zabodli v hrbet. V zadnjih desetih letih je bilo na športnih prireditvah naštetih 1444 takšnih in drugačnih kršitev. Na vseh športnih prireditvah! 144 navijaških kršitev na leto torej. Veliko ali malo? Je to vredno nove zakonodaje?
Tudi v policijskem sindikatu menijo, da policija potrebuje dodatna pooblastila. Vendar prav reakcije policijskega sindikata dajejo misliti, da nekaj vendarle ni v redu s samim policijskim pristopom do varnostno tako visoko tveganih dogajanj, kot so velike nogometne tekme pri nas. Da »organizacija zabave«, kot se temu reče, v naših krajih šepa. In to ne samo pri delu policije, ampak generalno, vključujoč vse vpletene. Organizacija športnih prireditev je nemalokrat amatersko površna, obenem pa je na delu tudi škodljiv konformizem. To ugotavlja tudi Senčar: »Na tekmi med Slovenijo in Hrvaško za Bežigradom je hrvaški navijač polomil vrsto stolov. Prijeli smo ga in ga želeli procesuirati zaradi poškodovanja tuje lastnine, vendar pa organizator predloga za pregon ni podal, saj je hrvaška nogometna zveza poravnala škodo. To je torej druga plat zgodbe. Zato policija sama tudi s tema dvema novima pooblastiloma ne bo naredila nič, če se tudi v širši družbeni skupnosti ne bo kaj premaknilo. Žalostno je, da se vedno vse lomi na plečih policije.«
Očitek, da sta javni red in mir na slovenskih stadionih vse prevečkrat odvisna od policije oziroma da policija s svojo navzočnostjo (sploh kadar se posebni oddelki pojavijo v polni zaščitni opremi) nemalokrat zgolj prilije olje na ogenj, je znan. Na enem od prvih nogometnih derbijev med Olimpijo in Mariborom, odigranih v Stožicah, je do incidentov prišlo že pred tekmo, pri vstopanju na stadion. Organizator je navijačem ponudil samo en vhod in polovica jih je bila še zunaj, ko se je tekma že začela. Senčar pravi, da navijači namenoma zamujajo z vstopom, zato da tik pred zdajci izvedejo pritisk na vrata, kjer so ljudje, ki opravljajo osebne preglede, da bi bili ti zaradi pritiska manj pozorni in bi se dalo na tribuno lažje vnesti pirotehniko. Morda res? No, po navzočnosti posebnih policijskih oddelkov (še preden se je kar koli zgodilo) in helikopterja v zraku, ki je ves čas osvetljeval dogajanje spodaj, je nedolžna priča lahko dobila tudi vtis, da gre za izvajanje postopka, s katerim so policisti zgolj zvišali napetost do te mere, da se je v nadaljevanju dalo videti tudi že sporadično udrihanje pendrekov (brez zadržka) in frčanje polnih pločevink piva v policiste.
O tej psihološki zanki je davnega leta 1999 po nekem navijaškem izgredu spregovoril tudi pokojni sociolog dr. Krešimir Petrovič: »Kultura nekega naroda ali države se kaže tudi v ravnanju organov represije. Ti lahko množico obvladujejo z najrazličnejšimi sredstvi, najhujša represija pa je takrat, ko je policist oborožen zgolj s pištolo, kajti ob prvi reakciji ali napadu lahko praviloma ukrepa le z njo. Visoki policijski funkcionar, ki se ukvarja s to problematiko, mi je pojasnil, da policija ne sme biti tisti dejavnik, ki izziva. Naša policija sicer ima ščite in čelade, vendar se na primer v dvorani Tivoli, ki ima majhen izhod, odločajo za navadne uniforme, saj s tem manj razburjajo vzkipele navijače.«
Je policija dovolj tepla?
Tudi v primeru najnovejših debat na temo zagotavljanja javnega reda in miru na prireditvah, kot so varnostno tvegane tekme, se o (ne)taktičnosti pristopa do dogodka niti ne govori, politika in policija pa rešitev družno vidita v krepitvi policijskih reakcij. Tako je razumeti tudi reakciji policijskega sindikata, ki sta kot taki novost. Gre za reakciji na dva dogodka. Prvi se je zgodil avgusta 2011 v Stožicah, ko je na nogometni tekmi med Olimpijo in Mariborom na tribuni z mariborskimi navijači, potem ko so ti začeli trgati stole, prišlo do posredovanja policije. Pri tem policija svoje naloge ni izpeljala do konca. Njihov klin, s katerim so prodirali v navijaške vrste, je bil odbit. Več policistov je bilo tudi ranjenih.
Policijski sindikat je vložil kazenske ovadbe na ljubljansko policijsko upravo oziroma na državno tožilstvo. Prva je bila ovadba zaradi suma nevestnega dela v službi zoper vodjo policijskega varovanja. Druga je bila ovadba zoper neznane navijače zaradi napada na uradno osebo z nevarnim orožjem. Tretja je bila ovadba zoper organizatorja tekme. V spopadu je bilo ranjenih devet policistov, sedem jih je obiskalo zdravnika. Na tekmi je bilo 250 pripadnikov posebnih policijskih enot, ki pa med spopadom z violami niso prišli na pomoč svojim kolegom.
Drugič se je policijski sindikat s predsednikom Zoranom Petrovićem na čelu odzval po nedavni tekmi v Mariboru, kjer so policisti izvedli bistveno odločnejšo akcijo zoper navijače, kot so jo septembra 2011. V izjavi za javnost je policijski sindikat svoje kolege med drugim podprl z naslednjimi besedami: »Gre za posebno policijsko enoto, ki v preteklosti ni velikokrat ukrepala v takšni meri kakor v Mariboru, morda sta se tudi zaradi tega stopnja tolerance nasilnežev in razmišljanje, kaj jim je dovoljeno, zviševala. Mislim, da je čas, da temu počasi naredimo konec. Tako je tudi v predlagani spremembi zakonodaje, ki jo je predlagala opozicija, kot tudi v predlogu novega policijskega zakona, ki ga predlaga vlada, zapisano, da takšni nasilneži na športnih prireditvah nimajo kaj iskati. Ne smemo pozabiti, da so bili na prireditvi že v zgodnji fazi kar trije policisti ranjeni. Vsak posameznik, ki ne upošteva ukaza policista, se mora zavedati tudi posledic. Nasilje in nasilneži, ki prihajajo na takšne prireditve in so v stalnih konfliktih, na takšne tekme ne sodijo. (...) Sindikat policistov Slovenije bo vsakega člana pravno varoval – v primeru, da bi bil morebiti obtožen kakršne koli nezakonitosti, kakor tudi v vseh treh primerih, ko so bili policisti poškodovani.« Najenostavnejši rezime stališča policijskega sindikata bi torej bil, da je srž problema (tudi v tem), da policija do zdaj enostavno ni dovolj tepla in da je s tem izgubila avtoriteto. In da je recept za v prihodnje v povečanju pooblastil ter njihovem bolj odločnem izvajanju.
Da je bila policija pri uporabi fizične sile doslej zadržana, meni tudi Senčar, vendar dodaja, da bi morala biti zadržana tudi v prihodnje in da rešitev ni v bolj sproščeni uporabi pendrekov. »Osnovni princip slovenske policije je, da z najmilejšimi sredstvi poskuša izpeljati svojo nalogo.«
Družno so proti
Danijel Komič - Koma, nekdanji vodja navijaške skupine Green Dragons iz Ljubljane, ki po novem nima vodje, se s tem, da policija doslej ni »tepla na polno«, ne strinja: »Predvsem na kakšnih medijsko manj izpostavljenih tekmah je bilo tako.« Meni pa, da policija nima izenačenega pristopa. »Ne glede na to, da je policija strogo hierarhična organizacija, se njihov pristop razlikuje od ene policijske uprave do druge. Nimajo enotnega koncepta delovanja. Kot na Divjem zahodu, od šerifa do šerifa. Policija bi se morala uskladiti. Da je drža do vseh enaka. Bom navedel samo en primer. Medtem ko gredo v Ljubljani s stadiona prvi gostujoči navijači, domače pa se zadržuje na tribuni tudi po več ur, je v Mariboru praksa obrnjena. Tam najprej spustijo s stadiona domače navijače, šele nato gostujoče. Takšna je bila praksa dolgo vrsto let. Prav tako različna je kaznovalna politika. Tipično izstopajoč je primer iz četrtoligaške nogometne tekme Ilirija – Olimpija 1. aprila 2007, na kateri je 40 ljudi dobilo 53.000 evrov kazni zaradi osmih prižganih bakel. Med njimi je bil celo človek, ki je bil na dan tekme dokazano v Črni gori. Imeli smo srečo, da je imel nekdo od nas očeta odvetnika, ki nam je pomagal pri pisanju pritožb, in na koncu je plačal samo fant, ki se je pozabil pritožiti. Na drugi strani ne vem, ali je bila napisana kakšna kazen zaradi tistih 80 stolov, ki smo jih potrgali mi. Zato smo navijači družno proti povečevanju pooblastil policistom, saj bodo ta še povečala možnost neenake prakse njihovega izvajanja, s tem pa tudi možnost za napake.«
Niso vsi navijači zgledneži. Človek, ki je pristal, da za potrebe tega članka pojasni, za kaj gre, je danes že odrasel državljan s službo in normalnim življenjem, je pa lep del svojega življenja, tam med 16. in 26. letom, preživel na tribunah. In v ekipi, kot se reče. Takole pojasnjuje: »Za pripadnost nečemu gre. Itak začneš iz fore. V veliki meri gre za dokazovanje. Da nisi 'pička'. Ali se bomo stepli ali ne. Bomo bežali ali ne. Cela zgodba je žur. To, da se dobiš z najboljšimi prijatelji pa s preostalo ekipo. Celodnevno dogajanje. Tekma je po navadi še najbolj beden del dneva. Včasih nismo prišli domov po dva dni. Znali smo iti kar v Zagreb na tekmo Dinama, da nam je bila žurka. En dan prej. Bo pa 99 odstotkov običajnih ljudi navijače obsodilo. Ljudje tega ne razumejo, ker tega niso doživeli. Poleg tega gre za sceno, kjer so ljudje mladi. Ko je človek star petintrideset let, drugače razume stvari. Če gledaš kompletno sliko, poskuša država biti 'zajebana'. Vendar se obenem postavlja tudi vprašanje, kje pa dandanes še kdo izstopa? Lokale, kjer folk pije, lahko kontroliraš. Veselice niso več hude. Rave partyjev ni več. Tudi druge zadeve so precej civilizirane. Edini priložnosti, ko se ljudem še odtrga, sta dejansko tisti dve tekmi na leto, kjer mala grupa fura svojo kulturo, neko svojo trmo do države, država pa dokazuje svojo trmo. S tem, da država ne more izgubiti. In če navijači lahko narodu kaj dajo, potem je to pogum, kar je pa že točka revolucije. Ne rečem, da navijači nimajo prav. Imajo prav in ni pomembno, če izpadejo bebci. Če se borijo za neko stvar, pa čeprav je neumna, jih bom vedno podprl. Ker boljše je imeti voljo za neumno stvar kot ne imeti volje za nič.«
Debato o potrebi novel policijskega zakona se da v prvi vrsti razumeti kot dobro priložnost za politiko. Obenem izpostavlja to, da je zakone lažje pisati kot jih izvajati, država pa ima največje težave prav s slednjim.
Navijač, to bitje, ki uživa v pripadnosti kolektivu, pa se očitno skriva v vsakem od nas. Dokaz za tako trditev je ponudilo prečkanje semaforiziranega prehoda za pešce minulo sredo. Poleg vseh posameznikov je na zeleno luč čakal tudi mali vod prvošolčkov. Nad semaforjem so se odštevale sekunde in pri deset so škorci začeli družno in v en glas vzklikati; 10, 9, 8, 7, 6, 5, 4, 3, 2, 1... Žur.
