Okušanje je sicer izostalo (k sreči ali pa tudi ne), receptura pa domnevno vsebuje več vrst zelenjave, kot na primer čebulo, korenje, krompir, menda tudi česen ter par drugih neznanih začimb. Ter oreh?! Kombinacija ne deluje nemogoče, vendar pa nikdar ne veš, če ne gre za šalo. Ko Senco in njegovega debelušnejšega kolega Karateista (tako sem ga poimenoval, ker se mi je predstavil, da že deset let redno vadi borilno veščino), vprašal, koliko sta stara, mi je Karateist odgovoril, da 28. Kar je bilo nemogoče. Tak, se zdi, je romski način komunikacije. Stalno preverjanje, zajebancija, dezinformacije, ponudbe, iniciativa, dinamika. In ne Senca ne Karateist jih nista mogla imeti več od 18. Kar sta mi potem sicer tudi potrdila, kar pa spet ni nujno.
Kultni vinjak
Dogajalo se je v ponedeljek zvečer v gozdu poleg nogometnega igrišča ŠD Brezje v istoimenskem gorenjskem zaselku. Medtem ko se običajni kristjani tamkaj praviloma zglasijo samo na dan osrednje vnebovzetne maše oziroma glavne letne pridige, s katero RKC pomaga političnemu korpusu prebroditi poletno mrtvilo, si Romi praznik Marijinega vnebovzetja v Brezjah privoščijo bolj na polno. Na Brezje pridejo nekaj dni prej in potem kampirajo. Razkošni bivalniki, kakršni te znajo osupniti na kakšni podobni evropski prireditvi, so izostajali. Najbolj značilno vozilo je bil kombi, s katerim praviloma nabirajo železo in se spredaj vozijo vsaj trije. Če iz izpušne cevi puha dim, značilen za olje, ni presenečenje.
V gozdu okoli nogometnega igrišča so bili pretežno ljudje iz grosupeljskega in trebanjskega okoliša. "Da, neke vrste dopust je to," potrdi naš pomislek šef dvajsetglave trebanjske ekipe, ki je posedala v temi pri svojem kombiju. Neki otrok se je mučil z raztegovanjem harmonike, medtem ko šef, ki mu bojda pripada, ni poprijel za inštrument. Zanimalo ga je, kdo sva, bil je sumničav, nakar je Cjuhiju prepovedal fotografiranje, mene pa ni prenehal spraševati, če zares nisem policaj. In naj se pazim, če lažem. Blago najedaško vzdušje, čeravno vendarle znosno. Izvlečeva se, posloviva in preseliva drugam.
Na posadko, ki ji pripadata tudi Senca in Karateist, naletiva nekaj globlje v gozdu. Za začetek faševa mešanico pritožb, mnenj in informacij z vseh strani: "Za deset evrov nimamo elektrike!", "Moji predniki hodijo sem petdeset let!", "Ali imaš snemalno napravo?", "Stranišča so bolj majava", "Kamp bi moral biti brezplačen", "Eni nimajo niti za kruh in celo leto šparajo, da pridejo sem", "Kamor pridemo, nas nihče nima rad. Samo Korado in Brendi sta nas imela", "Ni socialne, ni denarja, ni otrok". Neobvladljiv džumbus. Sploh če bi rad kaj zabeležil.
Nekje za kombijem se je cmarila ježevina, medtem ko je bila na mizi še polovica pečenega janjca. Predvajalnika glasbe ni bilo. Niti kakih inštrumentov. Družili so se brez tega. Vrhovni štab je sedel za mizo, mularija se je pa preganjala okoli po temi. Glavna zabava jim je bila simuliranje prdenja. Zvok proizvedejo tako, da skozi stisnjene ustnice pihnejo v točko, kjer se na notranji strani roke stikata podlaket in nadlaket. Kar izvajajo tako spretno, mimogrede, da potrebuješ nekaj časa, da dojameš, da gre za finto. Pa še to predvsem zato, ker je enostavno nemogoče, da bi bila v določeni skupini ljudi na delu takšna epidemija prdenja. Fantje se ne obotavljajo in ti takoj predlagajo kak biznis, sicer sva bila pa s fotoreporterjem postrežena z domnevno deset let starim vinjakom. Šlo naj bi za mitsko zalogo pijače, o kateri že nekaj časa kroži glas širom dežele. Določena količina naj bi bila najdena med podiranjem neke slovenske tovarne alkoholnih pijač. Kultni vinjak torej. Dober po okusu. Imeli so ga v plastičnem kanistru in priznati moram, da so tisti trije štamperleti nenavadno "zviznili". Ne vem, zakaj. Morda tudi zaradi okoliščin. Z Romi se človek v njihovem taboru pač ne druži vsak dan.
Vinjak je ponudil gospod Jože, civil oziroma Slovenec. Nisem povsem razumel njegove zgodbe. Bojda je nekoč imel salon pohištva, dandanes pa Rome zalaga z odpadnimi pohištvenimi kosi. In sodeč po telefonskem pogovoru, ki ga je opravil tekom druženja, mu je bilo tisti hip najljubše prav tam, v gozdičku pri Brezjah. Vendar pa Jože ni bil edini civil v ekipi. Na čelu mize je sedel ogromen človek svetlih las, ostriženih v pol irokezo. "Punk rocker?" ga vprašam. "In punker in skinhead. Grega sem. Iz Trebnjega. Slovenec. Poročen z Romkinjo. To je moja žena," pove in pokaže na soprogo. Presežen lik. In kot je izhajalo iz njegovega vedenja ter komunikacije, domala povsem vklopljen v svojo širšo družino.
Čaščena si, Marija
Romi na Brezjah ne bi smeli biti presenečenje. "To, da Romi hodijo na Brezje, ni navada od včeraj. Od nekdaj hodijo sem. Letos jih niti ni veliko, kakih tristo. Pred leti, v časih, ko so se sem vozili še z vlakom in niti ne z avtomobili ter bivalniki, jih je znalo priti več tisoč. A bile so težave. Zavlekli so se pod vsak kozolec in vaščani so bili jezni. Tako je prišlo do ideje in odločitve, da se jih zbere na enem mestu, in to je sedaj ta gozd, kar je bistveno boljše," je zadevo opisal gospod Miro iz športnega društva Brezje. Krajani se niso strinjali niti z ustanovitvijo skupnega tabora. Določena struja je poskušala uveljaviti mnenje, naj si prišleki za kampiranje najdejo prostor v uradnih okoliških kampih, kot je na primer Šobec. Kar pa ni šlo skozi. Dva Roma sta lani res šla do Šobca, a sta se že naslednji dan zapletla v pretep.
Miro in Brane sta v času romskega kampa neke vrste logistična upravitelja naselbine oziroma receptorja. Onadva sta ta, ki poskusita vsakemu odraslemu zaračunati 10 evrov vstopnine. Kar jima seveda ne uspe v popolnosti. "Za to dobijo prostor za kampiranje, stranišča, vodo in odvoz smeti. Kakih 500 evrov mi uspe nabrati, kar je ravno dovolj za stroške vode in odvoz kontejnerjev s smetmi. Prav tako jih sam razporejam, kje bo kdo taboril. Te zadeve so pri njih delikatne. Kakšni ne marajo biti v bližini dotičnih. Tako sem včeraj neki novomeški kombi preselil na drug konec, ker je bilo očitno, da je v neprimerni soseski. Je pa glavnina, dvajset kombijev, prišla že v petek," pove Miro, prototipno zabavni Gorenjec, katerega sočnost jezika je težko prenesti v pisno obliko. Naj poskusim: "No, uohka so čist sprti, sam čim zagužvajo s kom ud zunej, pa koj rinčk nardejo." Rinček je kakopak obkrožitev nasprotnika. Kot menda v primeru neke lanskoletne fantovščine, ki je bila romskemu taboru preglasna. "Oni gredo namreč hitro spat. S seboj imajo otroke, tako da ga ne biksajo predolgo," še doda eden od dveh upravljalcev kampa. Policija je bila zaznavno prisotna. Poleg lokalnih oziroma gorenjskih policistov je bil prisoten tudi posebni policijski poverjenik za Rome iz Dolenjske.
Varnostni moment nikakor ni bil zanemarjen. Tudi med romskimi romarji na Brezju se je pred leti že zgodil obračun, samo v letošnjem letu so se Romi zapletli v vsaj dva razvpita incidenta. Najprej v krvavi obračun na kočevski bencinski črpalki, nedavno pa tudi v Trebnjem, v razvpitem pretepu stotih ljudi. In Trebanjci so bili na Brezjah. Obe sprti strani. Na romanju. Že v primeru Kočevja, konkretno na pogrebni slovesnosti, se je dalo slišati, da je duhovnik pri nagovarjanju Romov uporabljal tudi romske izraze. "Tisti, ki je kriv, je neviden. Imenuje se beng. Ta je tisti, ki nas spreminja v nekaj, kar nočemo biti," je dejal kočevski duhovnik Gnidovec ob tisti priložnosti in pojasnil: "Mislil sem na hudobnega duha, ki se mu reče beng in za katerega vsi Romi dobro vedo. Kristjani ga imenujemo hudobni duh, torej duh, ki povzroča jezo, napuh in podobno."
Poleg ureditve kampa in spremljevalnih dogodkov so imeli Romi v ponedeljek zvečer svojo procesijo. Na njej se je molilo in pelo v romskem jeziku. Slabih tristo udeležencev je opravilo približno polurni krog po parku okoli cerkve. Kar je tudi tehnološko precej dovršen projekt. Pot procesije je bila v kompletu opremljena z diskretnimi zvočniki, pri čemer je bila orgelska glasbena podlaga igrana v živo v cerkvi, liturgija oziroma pesmi so se pa preko brezžičnega mikrofona izvajale v procesiji, kar pomeni, da se je oboje, torej glasbena podlaga ter besedila, miksalo na tretjem mestu. Ne glede na prevedene komade se je za hit izkazal napev Čaščena si, Marija, s katero na ustih je mimo moje od dogajanja nekolikanj odmaknjene opazovalne točke primrmral tudi Rom srednjih let iz Trebnjega. Morda je celo prišel preverit, kaj počnem. V kratki komunikaciji mi razloži: "Ne, ne grem na dopust. Tole je neke vrste dopust. Par dni. Vzel bom še par dni, da delam doma. In to bo to. Drago je. Karkoli je vsaj 50 evrov."
V misiji
Odetost udeležencev povorke je odstopala od izrazito čednostne mode, ki je na tovrstnih verskih shodih značilna. Oprijete mini oblekice niso bile noben incident oziroma spodrsljaj, medtem ko je bil šampion zagotovo udeleženec shoda, ki je na hrbtni strani majice nosil napis "Sex instruktor. Prva ura zastonj."
Značilnost Romov sicer je, da sprejemajo večinsko verstvo okolja, v katerem bivajo. Romi v Španiji in Franciji so tako večinsko katoliki, Romi v Nemčiji evangeličani, v Romuniji pravoslavci in tako naprej. Kult Marije je med Romi očitno močan. Posvečen ji je tudi glavni letni shod evropskih Romov v Saintes-Maries-de-la-Mer ob Azurni obali v Franciji, kjer vsak konec maja Romi z vseh koncev Evrope, vključno z balkanskimi posadkami, izvedejo enotedensko rajanje ob zvokih prvovrstnega flamenka, ki se igra na domala vsakem vogalu, nato pa zadnji dan izkrcajo sv. Saro oziroma tako imenovano črno Marijo na obalo. Glavni poveljujoči na Brezjah je bil župnik Peter Kokotec, romski župnik, ki kultnost Marije med Romi razlaga takole: "Romi so zelo čustveni, mi smo bolj racionalni. Boga je težko dojeti veš, da nekaj je, da nekaj obstaja, vendar pa je do tega, kar obstaja, treba priti. Romi so Marijo dojeli kot najbližjo Bogu in jo najlaže ponotranjijo. Pri čemer je treba pri Romih upoštevati še njihovo pojmovanje družine in matere, in po tem bi se morali zgledovati po njih Marija je bila mati, rodila je otroka, Boga, in zato ne more biti kar nekaj."
Župnik Kokotec mi razloži, da so za letos nekolikanj manjši romski obisk bržkone krive številne druge vnebovzetne slovesnosti, kot na primer v Strunjanu, Novi Štifti ali v Turnišču. Povprašam ga, kako je prišlo do potez, kot so prevedena liturgija v romščino, v romščino prevedeno Sveto pismo in od kod ta posebna pozornost RKC do Romov nasploh. "Ne morem reči, da ne gre oziroma ni šlo za neko željo iz cerkvenih vrhov. Obstajajo cerkveni dokumenti, v katerih je zapisano, da se je treba približati Romom. Ta dokument je star deset let, vendar pa smo ga v Sloveniji prevedli šele pred dvema letoma. Cerkev se z Romi sicer bolj intenzivno ukvarja od leta 1968. To leto je mejnik. Posamezniki so bili vedno dejavni, vendar pa je šele leta 1968 papež prvič uradno nagovoril Rome. Tudi v Sloveniji so bili posamezni duhovniki ves čas dejavni. V Srednji vasi pri Črmošnjicah je deloval duhovnik Dular, ki je bil pred petdesetimi leti edini, ki je hodil v romsko naselje, in tisto naselje je spremenjeno. Skrb se pozna. Ljudje tamkaj živijo v hišah, hodijo v službe, otroci se šolajo. Od tam prihaja tudi bogoslovec, ki bo postal prvi romski duhovnik v Sloveniji. Sicer smo pa semkaj na Brezje zaradi Romov prvič prišli lansko leto. Dejstvo je, da smo v Cerkvi naredili premalo za Rome, še vedno živijo v getih," je razmišljal sedeč na pragu svoje prikolice, ki jo je prav tako parkiral v romskem kampu.
Za to priložnost si jo je sposodil. Želi si, da bi imel svojo in bi lahko obiskoval romske tabore po Sloveniji. Misijonarstvo na domačih tleh. Nekaj takega.
