V nedeljo zvečer sta osebna tajnika s tresočim se glasom zmotila ta glavnega komisarja EU Barrosa in predsednika Sveta Evrope Van Rompuya pri sila pomembnem opravilu. Barroso je nekakšne milijarde metal z leve strani papirja na desno in obratno ter iskal končno številko proračuna, ki bi jo vedno sitni parlamentarci vendarle pogoltnili. Van Rompuy se je mučil s tretjo vrstico trivrstične haiku poezije. Oba sta gledala kot tele v nova vrata, ko sta jima tajnika zaupala »breaking news«, da je na volitvah v Sloveniji zmagal Borut Pahor. »Nemogoče,« je jecljal Barroso. »Meni je evroposlanec Zver osebno zagotavljal, da levica nima šans in da so javnomnenjske ankete navaden pasji prdec, saj sploh niso anketirali njegovih sovaščanov, in da bo desna opcija končno zmagala tudi na predsedniških volitvah. Pa kaj se je zgodilo temu ljudstvu? To so sami imbecili, če ne vidijo, da neizvolitev absolutno najbolj priljubljenega politika v državi vodi v državljansko vojno. A se bomo mi v EU kdaj končno prenehali ukvarjati s to nesrečno Slovenijo?«
Van Rompuy je predinfarktno dihal. »Tako čudovita dežela, tako krasni ljudje, na volitvah pa se jim čisto zmeša. Zavrniti Zvera, ki je edini iskreno obljubljal, da bo presegel razdeljenost državljanov, da se bo boril za pošteno in socialno državo, da bo gledal samo naprej, je enako kolektivnemu samomoru Slovencev. Manuel, kaj bova? Skličemo nujno sejo evropske komisije? Slovencem in njihovim strankam je treba pomagati, da ne zgrmijo v levičarsko brezno!«
Dolgo v noč so gorele luči v bruseljskih pisarnah. A tudi pri nas doma. Cel dan sem neuspešno prepričeval novopečenega družinskega volilca, 19-letnega sina, naj ne podleže političnemu defetizmu in naj vendarle gre oddat svoj glas, ker je to pravica in dolžnost. A je vztrajal, da so volitve brezveze, ker je itak vseeno, kdo zmaga.
Zvečer ob razglasitvi izidov pa sem na sebi občutil njegov prezirljiv pogled. »Kva je, ta mal,« sem poskušal omiliti tenzijo po prejšnjih žolčnih razpravah. »A tebe ni nič sram, ta star?« »Zakaj le?« »Na osamosvojitvenem referendumu si izglasoval državo, ki bo vsaj takšna kot Švica, zdaj pa v tej državi tolčejo revščino, se prepirajo okrog kosti in nimam šans, da dobim službo. Hvala lepa za takšno državo. Sploh pa si izdajalec!« »Glej, da ti ne operem jezika z milom, mulec,« mi je dvignil pritisk. »Seveda si. Na referendumu si glasoval za arbitražni sporazum s Hrvaško, pa so ugledni politiki in razumniki rekli, da so vsi takšni kot ti izdajalci nacionalnih interesov. Zdaj pa sem izvedel, da si tudi nedomoljub in imbecil!« Če ne bi bilo protizakonito, bi mu pripeljal eno okrog ušes. »Pojasni,« sem zarenčal. »Barbara Brezigar je ravnokar dejala, da volilci niste sledili domoljubnim čustvom in iskreni želji, da bi državi šlo bolje, kar je ponujal samo Zver. Torej si nedomoljub, nekakšna peta kolona. In Zver je dejal, da bi samo on zagotovil razvoj, prosperiteto, spravo, izhod iz krize. Torej, foter, ti si med 75 odstotki imbecilov, kajti samo totalni idiot ne voli tistega, ki mu zagotavlja boljše življenje. Ti je jasno, kaj si?« Na tej točki nisem več želel razpravljati s političnim ignorantom, ki ne dojema vseh fines in nians političnega realizma. Si pa resno želim tujih opazovalcev, ki bodo morda preprečili, da ne bomo več glasovali in volili tako, da nas bo že naslednji dan sram.
